za nadaljevanje objavljanja letošnjih zimskih utrinkov bom najprej objavil utrinke z enega najlepših dni te zime v Planici. Lahko bi mu tudi naziv najlepši, a pustimo to, saj je to vedno res težko izbrati.
V četrtek, 11.2. sem se odpravil teč v Planico. En dan pred tem je snežilo, sledil pa je jasen in sončen. Bila je res fantastična zimska idila, pokrajina in drevesa, vse je bilo povsem zasneženo, že kar malo preveč kičasto. Potem ko je bila zima tudi v Ratečah do začetka februarja s snegom precej skromna, je teden pred omenjenim dnem končno padlo dobrih 5 cm snega, ki pa ga potem do začetka aprila ni pobralo, saj se je februarja le še nabiral. Ta dan ga sicer še ni bilo veliko, v Ratečah slabih 15 cm, v Planici kakih 20 cm, pa verjetno še nekaj več v Tamarju. Ko sem prišel v Rateče in izstopil iz avtobusa je bilo kot v pravljici. No taka je bila že vožnja po Gornjesavski dolini do Rateč. Najprej sem malo poslikal Rateče in okolico, potem pa sem se počasi odpravil proti Planici. Do tega dne sem se moral do Planice vedno odpraviti peš, ker ni bilo snega, tokrat pa sem prvič lahko prišel že do nordijskega centra na smučeh. Ratrak je prvič potegnil proge ravno takrat, do Planice je šel tik pred mano. Snega je bilo sicer še malo premalo za udoben tek, zato sem moral bolj pazljivo teči, tudi proge še niso bile utrjene.
Avtobusna postaja v Ratečah z Macesnovcem in Poncami v ozadju.
Pogled z avtobusne postaje proti centru Rateč s cerkvijo v sredini.
Začetek Rateč pri glavnem križišču z glavno gornjesavsko prometnico.
Pogled s križišča pred naseljem proti jugozahodu, v ozadju desno tudi Višarje.
Pogled s križišča pred naseljem proti vzhodu.
Pogled z začetka Rateč proti jugu s Poncami in Macesnovcem v ozadju.
Pogled z začetka ceste proti Planici proti zahodu čez občasno jezerce Ledine. Tokrat je bilo polno vode in povrhu zamrznjeno, kakor pogosto pozimi.
Pogled na Rateče s parkirišča pri Ledinah.
Pogled proti Ratečam s poti proti Planici. Prva slika s ceste, druga slika z zahodne strani ceste in tretja proge naprej proti Planici.
Pogled s proge naprej po Planici. Sredi prve slike cesta, sredi druge pa v ozadju Ponce, sredi tretje pa Mojstrovke.
Še večja pravljica pa je sledila, ko sem prišel do nordijskega centra. Sonce je sijalo nad sneženo kraljico, ki si je ta dan prav gotovo zaslužila ta naziv. Proge so bile tam seveda lepše, ker so bile urejene že od decembra, v celoti pa od začetka januarja. Urejen je bil krog v dolžini 2 km, po katerem sem večkrat tekel že od sredine januarja. Ratrak, ki je potegnil proge iz Rateč do Planice, je šel tudi v Tamar, vendar pa je bilo snega žal premalo za varen tek tja. To mislim predvsem z vidika smuči, ki bi se prav gotovo precej poškodovale, saj je bilo zvoženega suhega snega tako malo, da bi smuči neprestano drgnile ob kamenje. Poleg tega je pred začetkom minulega sneženja deževalo in je s proge spralo še tistih nekaj malega snega, kot ga je pred tem bilo, tako da je novozapadli suh sneg padel praktično na kopno progo. Nekaj metrov sem sicer poskusil se zapeljati v to smer, vendar sem hitro ugotovil da bom moral obrniti, nazaj sem šel celo peš. Tako sem se ta dan še moral zadovoljiti s tistim krogom v Planici, vendar še vedno je bilo fantastično teči na tak čudovit dan. Že naslednji dan je ponovno snežilo, potem pa čez nekaj dni spet, tako da sem podobno idilo še dočakal tudi v Tamarju.
Tekaški stadion v Planici s skakalnicami v ozadju.
Pogled z začetka sveže urejene proge z nordijskega centra proti Tamarju s Poncami v ozadju. Meni osebno eden najlepših pogledov v Planici in prav tako ena najlepših fotografij tega dne. Ta del prog v bistvu sodi še pod proge nordijskega centra, vendar do tega dne še niso bile v celoti urejene, ker ni bilo naravnega snega.
Pogled z nordijskega centra proti Ratečam (te se od tam ne vidijo) in Karavankam v ozadju.
Teka v Planici sem se lotil podobno kot vse dni, dokler je bil urejen samo ta krog. Najprej sem naredil dva kroga za ogrevanje, ko sem vmes tudi poslikal to idilo. Nato sem naredil še nekaj stopnjevanj in potem 10 krogov na polno in sicer tako, da sem tempo poskušal sčasoma stopnjevati. Za konec sem naredil še krog za iztekanje. Kljub vsemu naporu je bil tek na ta dan res pravi užitek. Niti nisem bil pretirano utrujen ali izčrpan, ko sem se zdihal, saj me je sonce ves čas polnilo z dodatno energijo. Krog je lepo zasnovan. Iz tekaškega stadiona se proga najprej spusti proti domu CŠOD Planica, kjer naredi ovinek in zavije nazaj proti stadionu. Pri stadionu sta dva mosta za vhod in izhod, pod katerima pride proga nazaj proti stadionu. Potem se lahko preko ovinka vrne na stadion, ali pa nadaljuje še v krajši vzpon v zgornji del kroga. Tam potem z vrha proga zavije na ovinek proti Ciprniku in se spusti nazaj proti domu CŠOD, vmes pa v ostrem, najtežjem ovinku zavije nazaj preko mostu na stadion. Krog sem sicer nekoliko podaljšal za kakih 300 metrov tako, da sem najdaljši vzpon pretekel dvakrat, saj sem vključil še ovinek pri vzponu, ki v klasičnem krogu izostane. Ko je zapadlo dovolj naravnega snega, pa so prelet prog nekoliko razširili in podaljšali v dokončno podobo prog nordijskega centra. O tem pa več v naslednjih objavah.
Spodnji del kroga v smeri nazaj proti pobočjem Ciprnika (zgornja) in naprej proti pobočjem Ponc in Macesnovca (spodnja slika)
Spodnji del kroga s Poncami v ozadju.
Zgornji del kroga s pogledom navzdol proti vznožju Ciprnika proti severovzhodu (zgoraj) in proti pobočjem Ciprnika na jugovzhodu (spodaj).
Zgornji del kroga na ovinku pod Ciprnikom s pogledom proti vznožju Ciprnika proti vzhodu (zgoraj) in proti letalnici v ozadju proti zahodu (spodaj).
Pogled z ovinka pod Ciprnikom proti Poncam.
Pogled z vzpona izpod vrha kroga nad stadionom proti Poncam.
Center tudi v terminu med tednom vedno obiščejo obiskovalci (bodisi turisti, pohodniki, tekači, šole, pa še kdo bi se našel), pogosti so tudi tečaji teka na smučeh, vedno pa se odvijajo tudi treningi smučarskih skokov. Na ta moderen in res prelep center smo tako zares lahko ponosni. Ob končanem teku je nekaj snega že padlo z dreves, temperatura pa je bila prav prijetna, v bistvu idealna za februarski zimski dan. Tako sem se ves vesel in navdušen lahko odpravil nazaj proti Ratečam. Nazaj grede sem šel peš, saj zaradi premalo naravnega snega nisem upal tvegati, da bi pri spustu s Planice morebiti povozil kak kamen in si poškodoval smuči. Rateče so moje najljubše naselje v Slovenije s prelepim okolišem (tudi Kranjsko Goro in Gozdom Martuljkom), ki omogoča res obilo različnih aktivnosti v vseh letnih časih, pa tudi samotnih in prelepih kotičkov v naravi ne manjka. Tam se počutim zares domače in v prihodnosti si želim tam tudi ustvariti svoj dom. Zato se včasih ob prihodu počutim kot bi prišel domov in ob odhodu, kot da bi šel z doma. Zato se včasih ob prihodu počutim kot bi prišel domov in ob odhodu, kot da bi šel z doma. S tem dnem pa sem bil še posebej zadovoljen in sem se z veseljem kmalu vrnil na naslednji tek po pravljični pokrajini.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar