objavljam prve zimske utrinke po obisku Pohorja in Krvavca na začetku decembra, kar sem nazadnje objavil. Sredi decembra je bilo toplo in suho zimsko vreme z velikim številom jasnih dni. Teden za obiski Krvavca in Pohorja sem se za vikend ponovno odpravil v gore. V soboto sem ponovno obiskal Ciprnik, tokrat sem se povzpel s Planice, v nedeljo pa sem šel na ogled biatlonskih tekem za svetovni pokal na Pokljuko, pred tem pa sem skočil še na Viševnik.
V soboto sem torej dan preživel v Gornjesavski dolini. Zjutraj sem se z avtobusom zapeljal do Rateč. Tam sem se najprej sprehodil skozi meni najljubše naselje v Sloveniji in najprej šel proti smučišču Macesnovec. Tam je ena proga dobrih 300 m nadmorske višine z dvosedežnico, ki pa zadnjih nekaj sezon ni obratovala. Se mi pa zdi to zelo lepa proga. Tam je decembra tudi čez dan ne posije sonce, zato se sneg dobro obdrži. Tudi tokrat je na delu proge ostala tanka snežna odeja, predvsem v spodnjem delu, saj so tam ponoči temperature vseskozi pod ničlo. Tam sem se povzpel do zgornjega dela smučišča in nazaj. Nato sem se po dolini ob Ratečah odpravil proti Planici. Ta dan sem bil v Planici prvič po otvoritvi nordijskega centra. Ta je res lepo urejen in lahko smo res ponosni na to, kar imamo sedaj v Planici, saj so tam res odlični pogoji za nordijsko smučanje. Tokrat sicer naravnega snega praktično ni bilo, sploh nad dnom doline, so pa že uspeli najpomembnejše skakalnice za trening, počasi pa so začeli dovažati narejen umetni sneg tudi na tekaške proge. Tako so lahko ta teden (teden po tem ko sem bil tam) izvedli državno prvenstvo tako skakalcev, kot tudi kombinatorcev, saj so v zadnjih dnevih uspeli pripraviti krajši krog na prostem. Na prostem omenjam zato, ker je seveda ob progah tudi notranji tunel, kjer vzdržujejo tunel s krajšimi progami vse leto. V Planici je bilo na lepo sončno soboto tudi veliko obiskovalcev, ki so prišli na sprehod (nekateri le do nordijskega centra, drugi tudi do Tamarja) in si tudi ogledat nov nordijski center. Sam sem se malo razgledal okli, nato pa začel vzpon na Ciprnik. Pot se začne na robu doline v bližini Doma Planica ob tekaških progah. Je pa začetek poti sedaj ob prenovi območja nekoliko zabrisan in težko natančno opišem, kje se pot začne, saj sprva zgleda kot nek hudourniški kanal, a že po nekaj metrih to postane lepa pot. zdi se mi, da so se je začetek poti zabrisal ravno ob prenovi območja, kjer urejali tudi zemeljsko površino in proge. verjetno se bo začetek poti postopoma na novo oblikoval nekaj metrov stran od prejšnjega.
Pogled s spodnjega dela smučišča Macesnovec na Rateče (desno) in okolico.
Travniki Gornjesavske doline pri Ratečah s pogledom proti zahodu (prva slika, v ozadju na sredi tudi Višarje) in vzhodu (druga slika).
Pogled na Rateče in okolico z začetka Planice.
Pot se kmalu začne vzpenjati po strmem gozdnem pobočju, ki pa je precej odprto. Pot poteka tudi blizu skalnatega dela pobočja strme hudourniške grape, zato vmes pogosto prihaja tudi iz gozda bolj na odprto, kjer raste več rušja in macesnov.Pot je približno na zahodnem oziroma severozahodnem pobočju, zato je dopoldne predvsem pozimi večinoma v senci, popoldne pa je obsijana s soncem. Sprva pogosto prihaja na odprte konce in na enem izmed teh mest stoji tudi manjša hišica, ki jo uporabljajo predvsem snemalci ob tekmah svetovnega pokala in podobnih prireditvah. Od tam je res fantastičen in čudovit razgled na nordijski center in njegov planiški okoliš. V zgornjem delu pot preide na gozdna severna pobočja zahodnega konca Vitranca severno od Ciprnika. Ta pozimi v zgornjem delu poti večino dneva zakriva sonce. Nato se pot kmalu priključi tisti po grebenu Vitranca malo pred začetkom zaključnega vzpona na Ciprnik. Omenjena pot do tja je pogosto relativno ozka, je pa v tem času pa vzpon ovira več podrtih dreves preko poti, ki so verjetno posledica zelo snežene zime izpred treh sezoni, morda malo tudi tiste izpred štirih. Na vrh sem prispel okrog pol dveh, zato je bil dan že v popoldnevu. Na vrhu je bilo ponovno mirno in spokojno, zelo toplo, razgledi pa so bili zares izjemni, saj je bilo povsem jasno, le nekaj oblakov je bilo nad delom avstrijskih Alp. Tudi videlo se je precej daleč, saj je bil zrak v višjih legah precej čist, kot pogosto pozimi. Prikazala pa se je na vrhu tipična slika letošnjega (oz. lanskega) decembra, saj vse naokoli tudi v Alpah na severu in zahodu ni bilo ne duha ne sluha o snegu. Res nenavaden pogled za december. Nekaj malega snega v zaplatah je bilo le v senčnih legah osoj visokogorja, predvsem v kakih grapah in pa seveda v senčnih delih dolin. Poleg tega je v daljavi izstopalo nekaj smučišč, kjer so se videli beli pasovi umetnega snega, na primer Višarje in pa Planica, kjer so bile skakalnice in manjši del tekaškega centra pokriti z umetnim snegom. Z vrha se je tudi lepo videlo, kako Ponce decembra popoldne mečejo senco ravno na Rateče. Na glavno križišče pade senca že kmalu po pol drugi uri, v notranjosti naselja okoli dveh, v zgornjem delu pa okrog pol treh. Sicer je območje Rateč predvsem v zimskem času oz. hladni polovici leta precej sončno, tam je takrat število jasnih ali pa vsaj pretežno jasnih dni zelo veliko in je med največjimi v Sloveniji. Precej redka je tudi megla ali nizka oblačnost. Vendar na številu sončnih ur to ni tako izrazito, ker decembra v centru vasi sonce sije le dobre štiri ure, čeprav je ta vrednost še vedno me višjimi v Sloveniji.
Prvi del vzpona s Planice na Ciprnik skozi odprt gozd.
Hišica nad Planico, namenjena predvsem snemalcem.
Pogledi s hišice Proti Ratečam, na drugi sliki približano.
Pogled s hišice na nordijski center, na drugi sliki nekoliko približano.
Pogled s hišice na Ponce.
Nadaljevanje poti po robu pobočja nad hudourniško grapo skozi odprt gozd.
Pogled s poti na ostenje Ciprnika.
Na vrhu Ciprnika.
Pogled s Ciprnika proti Ratečam in okolici ob prihodu na vrh (prva slika) in pred odhodom (druga slika)
Pogled s Ciprnika proti vzhodu na Karavanke v ozadju.
Pogled s Ciprnika na Vitranc.
Pogled s Ciprnika na Martuljško skupino.
Pogled s Ciprnika proti jugu, v ozadju Prisank.
Pogled s Ciprnika proti Poncam.
Po nekaj počitka sem se odpravil naprej proti Domu na Vitrancu. Časa sem imel dovolj, saj v soboto popoldne avtobus, ki med tednom vozi vsako uro, dvakrat vmes ne vozi, sam pa sem izbral kasnejšo varianto. Tudi hoja čez Vitranc je bila prijetna, čeprav sem bil že rahlo utrujen. Na vrhu Vitranca je bilo tudi nekaj zimskega vzdušja, saj je tam ostala ena zaplata snega. Med hojo čez Vitranc sem lahko opazoval, kako je sonce zahajalo nad Gornjesavsko dolino. Ob prihodu k Domu na Vitrancu je bila ura že skoraj tri in sonce je že sijalo nizko nad obzorjem, doline pa so bile večinoma še v senci. Od tam so bili res lepi pozno popoldanski razgledi naokoli. Avtobus v Podkorenu sem imel 15 minut čez štiri, sem upal, da bom lahko ujel tudi sončni zahod na Vitrancu. To se je tudi zgodilo, saj je sonce zašlo ravno nad Jalovcem, zato je zašlo nekoliko prej. Ob zahajanju sonca je bilo zares prečudovito, ko so se gore začele ovijati v rožnato barvo. Tudi pri Domu na Vitrancu je bilo nekaj zaplat snega, še več pa na smučarski progi z vrha Vitranca, predvsem v zgornjem delu. Po sončnem zahodu sem me je čakal le še spust v Podkoren. Pred tem sem se nekoliko ogrel, saj sem tudi na pri domu počival nekaj časa. Na začetku sem šel kar po progi po snežni zaplati, ko pa te ni bilo več pa sem se preusmeril na planinsko pot, ki je bila kopna. V spodnjem delu nad zgornjo postajo štirisedežnice pa sem imel priložnost iti čez še eno nekoliko manjšo zaplato. Po prihodu do zgornje postaje štirisedežnice sem se spustil kar po smučišču, ki je bilo v tem delu še zaprto, saj naravnega snega ni bilo, umetnega pa jim še ni uspelo narediti dovolj. Ker je bil na smučišču sneg, sem lahko spustil precej hitro, čeprav je bil sneg zaradi negativnih temperatur zjutraj v spodnjem delu in ker je proga decembra vres dan v senci, precej trd. Podlaga je bila mehkejša, kjer je na smučišču ostalo še nekaj malega naravnega snega. Konec novembra sem spust opravil v dobrih 12 minutah, tokrat pa sem zaradi trše podlage potreboval kako minuto več. Ob prihodu v Podkoren sem se hitro odpravil proti avtobusni postaji in zelo zadovoljen v času sončnega zahoda zaključil prekrasen dan. Bilo je prisotne nekaj utrujenosti, a je ostalo še dovolj energije za prihodnji dan.
Nekaj zimske kulise na vrhu Vitranca. Na drugi sliki v ozadju Martuljška skupina.
Prihod k Domu na Vitrancu.
Pogled na Martuljško skupino izpred Doma na Vitrancu. Prva slika ob prihodu, druga pa pred odhodom.
Nekaj zimske kulise na osojni strani za domom.
Pogled z doma na Kranjsko Goro, ki je bila že v senci.
Zahajajoče sonce na Domom na Vitrancu.
V nedeljo pa sem se odpravil na Pokljuko. To je bilo v tednu, ko je Pokljuka gostila tekem za svetovni pokal v biatlonu. V nedeljo sta bili na sporedu zadnji tekmi s skupinskim startom. Odšel sem tudi na ogled tekem, ker pa smo na Pokljuko prišli že dovolj zgodaj, sem pred tem skočil še na Viševnik. Zjutraj sem prispel z avto do Bleda, kjer smo parkirali. Od tam nas so nas posebni avtobusi namenjeni navijačem odpeljali na Pokljuko, kamor smo prispeli kaki dve uri pred startom moške tekme. Bilo je ponovno krasno jasno in sončno vreme, zrak pa je bil predvsem v višjih legah izredno čist. Takoj ob prihodu na Pokljuko sem se odpravil na Viševnik. Izbral sem klasično pot proti smučišču Viševnik nad Rudnim Poljem. Potem v spodnjem delu pot poteka po smučišču (nekaj metrov lahko tudi skozi gozd ob smučišču). Kasneje nadaljuje po grapi nad smučiščem, dokler ne pride do manjše kotlinice pod Viševnikom na višini cca. 1700 m, kjer se za krajši čas poravna. Na vrhu grape smreke postopno zamenjajo macesni, na območju kotlinice prevladuje macesnov gozd z rušjem. Ta ima nad Pokljuko na višini med približno 1700 in 1800 m kar izrazit pas, kjer uspeva. Od tam se vzpne na greben pod vršnim pobočjem Viševnika, ki se zaključi z Vrhom Plesišče, visokim okoli 1800 m. Oddaljen je le nekaj metrov od poti. Je pa porasel z rušjem zato je težko dostopen, kadar ni snega. Ko pa ga je dovolj, kar je lahko tudi že decembra, pa je to le nekaj 10 metrov dolg ovinek, ki ponudi izjemne razglede že pod vrhom Viševnika. Tokratni december je bil žal eden tistih, ko dostop še ni bil mogoč. Če so na vrhu Viševnika razmere zahtevne, je že to lahko lep končni cilj s 450 metri vzpona z Rudnega polja. Na tak sončen dan je bila hoja res prijetna, večje utrujenosti pa ni bilo čutiti, saj je sonce dajalo dovolj energije. Od Plesišča me je čakala le še pot po grebenu skozi rušje (macesni tam ne tvorijo več gozda, je le nekaj posameznih v spodnjem delu) in Vršno pobočje. Rušje se konča na vršnem pobočju na višini okoli 1900 m, kjer se kar naenkrat konča, višje pa je le še travnato pobočje. Takrat veš, da je do vrha le še malo, najprej pot po vršnem pobočju na vršni greben, potem pa le še kakih 75 metrov vzpona po vršnem grebenu.
Prihod na rušnati greben pri Plesišču.
Pogled na Viševnik izpred Plesišča. Z vrha Plesišča je lepši pogled, a ta tokrat žal ni bil dostopen, ker ni bilo snega.
Prihod pod vršno travnato pobočje Viševnika.
Pogled z vršnega travnatega pobočja, v ozadju Spodnje Bohinjske gore.
Vrh je z vzhoda kar izrazit, saj je zadnjih nekaj metrov spet bolj strmih in se rahlo dviga nad vršni greben. Ko sem prispel na vrh so me pričakali res izjemni razgledi. Videlo se je perfektno na vse strani, na nebu praktično ni bilo niti oblačka. Bil je torej tipičen miren zimski dan v gorah, manjkal je le sneg. Na vrhu je bilo zelo toplo, znatno topleje kot na Pokljuki, kjer se tudi ob inverziji zadržuje hladnejši zrak in so predvsem noči še vedno dokaj hladne ali mrzle. Z vrha je krasen pogled na celotno Pokljuko in v ozadju na Jelovico, na vzhodu proti Debeli Peči, na severu proti Malem Draškem vrhu, Rjavini in Triglavu, proti zahodu na Veliki Draški vrh, Tosc in Ablanco, na jugu pa na Spodnje Bohinjske gore. Bohinj se vidi bolj malo, večina ga je skritega za Pokljuko. Med Debelo Pečjo in Rjavino se v ozadju lepo vidi tudi Kepa, dolina Krme pa je prav teko skrita pod gorami. Ne manjkajo pa niti pogledi na vzhodu na Stol in preostale osrednje Karavanke ter Kamniško Savinjske Alpe. Tudi tokrat ob pogledu z vrha ni bilo ne duha ne sluha o snegu, nekaj ga je ostalo le na Pokljuki. Viševnik je pozimi eden najbolj obiskanih vrhov, še posebej dvatisočakov v naših Alpah. Vzpona z Rudnega polja nanj je 700 metrov. Ker je to zaradi zadostne višine Rudnega polja relativno kratek vzpon, je primeren tudi za jutranji ali popoldanski obisk pred ali po službi. Vzpona je za običajnega pohodnika kaki dve uri, za kondicijsko bolj pripravljene pa kako uro. Toliko sem potreboval ta dan tudi sam. Tudi ta dan je bilo na Viševniku nekaj obiskovalcev, se je pa verjetno poznal biatlon na Pokljuki, saj bi jih na tak dan v nasprotnem primeru bilo bistveno več. V tem primeru bi verjetno veliko težje prišlo do trenutka, ko sem bil na vrhu nekaj časa tudi sam. Na vrhu se je tudi dobro slišalo dogajanje na Rudnem polju. To mi je dalo vedeti, da se bo moška tekma kmalu začela in se bom moral vrniti. Za spust sem potreboval manj kot pol ure. Dobro kondicijsko pripravljeni ga lahko opravijo tudi v manj kot 20 minutah, tudi tisti slabše pripravljeni, ki nimajo težav s hojo navzdol so lahko v kaki uri na Rudnem polju. Tudi spust je bil v toplem sončnem vremenu pravi užitek. V jasnem sončnem vremenu imam med hitrim spustom z gora včasih občutek, kot da sem dobil krila in se v letu spuščam proti dolini. Ob prihodu na Rudno polje sem sicer zamudil start in prvi del moške tekme, ujel pa sem še drugi del. Letos žal našim biatloncem ni šlo vse po načrtih, ampak tudi taki dnevi pridejo, po pa v naslednjih sezonah spet boljše. Od naših je na tej tekmi nastopil Klemen Bauer, ki pa je na Pokljuki dobro opravil s svojimi nastopi, še posebej glede na bolezen, ki ga je pestila pred sezono. Po koncu moške tekme sem se še nekoliko sprehodil po Pokljuki, potem pa si ogledal še žensko tekmo. Na Pokljuki je v dolinicah in nižjih delih planote še vedno ostalo nekaj novembrskega snega, ki pa ga ni bilo več že takoj ob dvigu nekaj metrov višje. Tako ga je bilo na Rudnem polju nekaj naravnega le ravnini, že takoj ob vznožju okoliških vzpetin pa ga ni bilo več. Po koncu ženske preizkušnje sem zaključil prelep dan in se za avtobusom vrnil na Bled, kjer sem videl zahod sonca, potem pa se v prelepi vožnji po sončnem zahodu vrnil domov.
Prihod pod vrh Viševnika in izrazita vršna gmota.
Na vrhu Viševnika.
Pogled z vrha Viševnika proti Debeli Peči.
Pogled z vrha na Kepo.
Pogled z vrha na Triglav.
Pogled z vrha proti zahodu na Triglav, Veliki Draški vrh in Tosc.
Pogled z vrha proti jugozahodu. V ospredju desno Ablanca, v Ozadju pa spodnje Bohinjske gore.
Pogled z vrha proti jugu. Sonce je bilo praktično najvišje na obzorju, saj se je ura bližala poldnevu, a Decembra je tudi to relativno nizko. V ozadju Spodnje Bohinjske gore.
Pogled z vrha na Pokljuko.
Pot na Pokljuki kilometer stran od Rudnega polja v smeri proti Uskovnici, kjer je obrat biatlonskega dela prog. Pogled v smeri proti Rudnem polju. Edini pravi sneg je bil tokrat umeten na progi desno.
Tako sem v teh dveh dneh obiskal dva zelo lepa razglednika v naših Alpah. Zimskega vzdušja ni bilo pravega, zato pa so bili razgledi res fantastični in tako sem lahko s tem vikendom res zadovoljen.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar