Tolminska kotlina (6.9.2013)

Pozdravljeni, objavljam šestnajsto poročilo iz leta 2013, obisk Tolminske kotline in njenih lepot, med njimi tudi tolminskih korit, ki sem jih pred tem obiskal ločeno. 

Letos sem se že velikokrat odpravil v zgornje Posočje. Zato sem, se odločil, da naredim še eno odpravo v spodnje Posočje, natančneje v Tolminsko kotlino. Z vlakom sem se pripeljal do Mosta na Soči, od tam pa sem se ob Soči sprehodil do Tolmina, vrnil pa po drugi strani kotline. Zelo lepa znamenitost okolice Tolmina so tudi Tolminska korita v dolini Tolminke, preden ta pride na odprto v kotlino. So najnižja točka Triglavskega Narodnega parka. Letos sem jih že obiskal julija z družino, zato jih bom tokrat opisal kot dodatek tokratni odpravi. Tokrat jim zaradi tega razloga nisem namenil obiska. Že tako ali tako sem imel precej za prehoditi. V normalnem bi si moral vzeti kar ves dan za obisk korit, ker moram pa pešačiti od postaje pri Mostu na Soči, morda bi lahko obiskal še slap Beri, če bi bilo dovolj časa. Tokrat sem lahko tako namenil tudi nekaj časa za opazovanje živali. Ves čas vožnje z vlakom mimo Jesenic, skozi Bohinj in Baško grapo je bilo oblačno vreme. Pri Mostu na Soči je bilo precej jasno, vendar so kmalu tudi tja prišli oblaki. Kmalu se je spet razjasnilo. Čez dan je bilo sončno in kar precej vroče, popoldne pa se je spet za nekaj časa pooblačilo. Tako se je vreme menjalo, za konec pa se je spet začelo jasniti.

Železniška postaja Most na Soči je sicer slaba 2 kilometra stran od naselja. Tam se manjši kraj ob postaji zanimivo imenuje kar Postaja. Nahaja se pri reki Idrijci, kake pol kilometra naprej od izliva Bače v Idrijco. Idrijca pa se seveda potem pri Mostu na Soči izlije v Sočo. Glavna cesta z Idrije proti Mostu na Soči sicer pelje na nasprotni strani reke, jaz pa sem šel do Mosta kar na isti strani kot postaja, saj do naselja na drugi strani Idrijce pred sotočjem vodi makadamska cesta. Cesta na tej strani pa kmalu zavije pod železniške in gre proti Čepovanu in Lokvam. Hodil sem po lepi poti skozi gozd, ves čas pa sem imel tudi pogled na Idrijco. Na začetku sem se tudi spustil k reki. Pred Mostom na Soči Idrijca teče tudi med stenami, vendar tam žal nisem mogel dobiti mesta, kjer bi reko skozi gozd lahko fotografiral. Tu ima tudi Idrijca v spodnjem toku lepo zeleno barvo, ki pa me je bolj spominjala na Kolpo, kot pa na Sočo. Ko sem prišel do Mosta na Soči, sem se ob reki sprehodil do sotočja Idrijce in Soče, kjer je res lep kotiček. Tu se zlijeta zelena Idrijca in smaragdna do modrozelena Soča, potem pa Soča teče naprej po dolini. Že do tja sem videl nekaj živali. Ptiči ki so se že pojavili, so bili  velika sinica, kos, močvirska sinica, šoja, taščica, vrbji kovaček in cikovt. Imel sem tudi lepo bližnje srečanje z močvirsko sinico, še pri postaji. Metulji so bili le belini in pa gozdni šahovec, pojavili pa so se še bleščavci od kačjih pastirjev ob Idrijci.

Železniška postaja Most na Soči.

Makadamska cesta proti Mostu na Soči.

Idrijca.

Sotočje Idrijce in Soče, pogled proti toku Soče navzdol.

Most čez Sočo v Mostu na Soči.

Akumulacijsko jezero pri Mostu na Soči.

Pot sem nadaljeval mimo mosta ob jezeru, ki je nastalo zaradi jezu malo naprej od Mosta na Soči. Zanimivo je, kako tu ni jezero takoj za jezom, ampak je naprej nekaj doline, potem pa šele jezero. To je seveda posledica tega, da je takoj za jezom ozka dolina, ki se razširi šele severno od mosta na Soči, kjer je lahko nastalo jezero. Na levem bregu reke je ob jezeru ves čas sprehajalna pot do konca jezera, kjer je spet bolj ali manj reka. Bila je lepa hoja po tem območju. Ves čas sem imel lepe poglede na jezero in okolico, naredil sem tudi nekaj fotografij. Opazil sem tudi kar nekaj zanimiv živali ob vodi. Pogosto so ob vodi tudi obrečna drevesa, ki podajo še dodatek k opazovanju, saj lahko ponudijo še s kako vrsto več. Tako se je ob jezeru pojavilo kar nekaj novih ptičjih vrst. To so bile bela pastirica, siva pastirica, mlakarica, domači golob, nad jezerom je letela kanja. Zelo lep prizor je bil predvsem, ko je nad jezerom jadral rumenonogi galeb in ko je mimo jezera letela siva čaplja. Bilo pa je ob jezeru tudi nekaj novih metuljev – gospica, pisančki, lešnikar, bisernik, modrini in mali rjavček. Ob jezeru je tudi zelo zanimivo naselje pod skalno steno okoliškega hriba Modrej. Na koncu tega naselja je reka že zelo blizu in pot se tam konča. Tam je kmalu zanimiva cestna galerija, ki je nastala zaradi podorne skalne stene.  Tam je tudi zgrajen pločnik ob galeriji, saj tu naprej vodi pot v Tolmin. Blizu galerije je bilo tudi mesto z vodnim rastlinjem, ki je bilo očitno vabljivo tudi za vodne ptice. Tam se videl več sivih čapelj. Dodatna popestrite je bila: »Have a look at this, bela čaplja!« Med sivimi čapljami sem opazil tudi veliko belo čapljo. Bil je lep prizor, ki me je razveselil. Nato sem se odpravil naprej mimo galerije. Najprej je šla cesta mimo nekega travnika, potem pa se je od ceste odcepila makadamska pot, ki vodi pod cesto tik ob Soči proti sotočju Tolminke in Soče. Po njej poteka tudi pot v Tolmin. Pot je bila res lepa. Vodila me je skozi tipično obvodno rastlinje in drevje, veliko je bilo tudi vrb. Tam se zato pojavljajo tudi temu primerne živali, vendar tokrat ni bilo veliko novih. Večkrat sem imel zelo lep pogled na Sočo njene značilne smaragdne do zelenomodre barve, ki se je pretakala med hribi. Še dodaten vtis kulisi je dajalo nekaj časa rahlo skalnato pobočje z redkejšim drevjem na nasprotnem bregu reke. Ko sem prišel do Sotočja, se mi je odprl res lep pogled na Sočo v nasprotni smeri toka, počasi pa sem tudi že videl prodišča na mestu, kjer se izliva Tolminka. Povsem do sotočja je stara pot vodila tik ob Soči in nato nekaj metrov tudi ob Tolminki. Vendar je tam prišlo v nadaljnjem do manjšega skalnatega podora in udora rečnega brega, zato je tam sedaj odsvetovana hoja in pot speljana nekoliko okoli nad tem mestom. Sam sem se še vedno odločil iti po stari poti, ki je še vedno zelo utrjena, še vedno se očitno tudi tam precej hodi. Sicer ni nič nevarnega, je povsem običajna pot, tudi ta dan je bilo tako. Želel sem si pač hoditi ob reki in morda najti še kako dobro mesto za fotografijo. Vendar vseeno nikoli ne veš, kdaj se lahko še aktivni udor oz. podor spet usuje in si ob nepravem času na nepravem mestu. Zato je zaradi varnosti bolje, da te pot sedaj usmerja okoli, na stari poti pa je opozorilo, naj se tam ne hodi, saj lahko pada kamenje. Če bi udor zgledal bolj nestabilen in nevaren, bi tudi sam obrnil in šel raje okoli. Poti se kmalu spet združita pred mostom čez Tolminko, kjer potem prideš do glavne točke na sotočju, kjer je lepa peščena tla pod drevesi in je krasno mesto tudi, da tam malo posediš. Sotočje obeh rek je res čudovit kraj. Pot potem nadaljuje še naprej ob Soči, vendar sam nisem šel v tej smeri. Šel sem stran od reke proti Tolminu. Na poti ob Soči do sotočja s Tolminko sem na novo opazil sivo pastirico, kmečko lastovko in ščinkavca. Sploh sivih pastiric je kar mrgolelo pri sotočju, pojavljale pa so se tudi drugod ob Soči. Še pred sotočjem sem na bregu Soče opazil malega spreminjavčka, ki sem ga sicer šele kasneje določil takrat ga še nisem spoznal, saj ga do zdaj še praktično nikoli nisem dobro videl. Poskušal sem ga fotografirati, pa mi žal ni dobro uspelo, tudi prehitro je odletel dalje. Ob Soči sem opazil tudi kobilice kamenosive skrivalke, pa morda tudi njim podobne modrokrile peščenke, poleg njih pa tudi tiste z zelenimi zadnjimi krili. Opazil sem tudi velikega spremljevalca. Potem sem se po cesti napotil odpravil do Tolmina. Pot v Tolmin je sicer šla drugje poleg ceste, vendar sem se sam odločil za cesto, ki sicer vodi do sotočja. Ob sotočje tudi gostišče, kjer se odvija tudi več prireditev. Na poti čez s proti mestu sem imel lepe poglede naokoli po Tolminski kotlini. Dan pa mi je popestrilo, ko se je po drevju ob cesti spreletavalo kar precej liščkov. Vendar jih nisem dobro videl od blizu, saj je skoraj vsak odletel, preden sem z daljnogledom ujel pravšnji pogled. Poleg liščkov sem opazil tudi repaljščico.

Vas Modrej.

Pot ob akumulacijskem jezeru.

Jezero se tu počasi končuje, oziroma začenja v smeri toka reke.

Cestna galerija pod podorno skalno steno.

Soča pri galeriji, kjer sem opazil veliko belo čapljo.

Travnik kmalu za cestno galerijo.

Pogled na Sočo na poti v Tolmin v smeri proti Mostu na Soči.

Makadamska pot proti Tolminu in hkrati proti Sotočju Tolminke in Soče.

Soča na mestu, kjer sem opazil tudi malega spreminjavčka.

Tolminka pred izlivom v Sočo.

Sotočje Tolminke in Soče.

Pogled na vas Poljubinj in okolico s ceste proti Tolminu.

Nato sem prišel v Tolmin. Pred mestom je na tem delu šolski center z osnovno šolo in gimnazijo. V Tolminu sem nato prišel mimo centra mesta do glavnega križišča in trga. Nad Tolminom je tudi zanimiv hrib Kozlov rob z mogočno trdnjavo na vrhu. Nahaja se tik ob mestu in seže dobrih 200m nad mesto. Tokrat žal nisem imel časa da bi povzpel še nanj, čeprav bi verjetno imel prekrasen razgled. Sem se pa v Tolminu sprehodil še do bližnje cerkve Sv. Marije. Nato sem se iz mesta odpravil v smeri proti Bovcu. Čeprav sem predvsem ljubitelj narave, pa se vedno rad sprehodim tudi skozi kako mesto ali naselje ob poti. Ko sem prišel izven mesta, sem šel najprej čez odprto travnato pokrajino proti Soči. Ta dan je bilo kar precej padalcev, ki so izkoriščali ugodne vetrove nad Tolminsko kotlino, tudi tu sem jih lahko opazoval. Tudi sicer je Posočje, sploh Tolminska in Bovška kotlina zelo ugodno za padalce in jadralce, saj so na stiku alpske in mediteranske klime pogosto zelo ugodni vzgonski vetrovi, posledica klime je tudi posebno rastje, ki še dodatno okrepi termiko. Potem sem prišel do mosta čez Sočo, kjer sem imel ponovno lep pogled na Sočo, ki je tu tako, kot povsod med Kobaridom in Mostom na Soči (tudi če bi izvzeli vpliv jezu pri Mostu na Soči) precej široka s pogostimi prodišči. Včasih so bila prodišča tudi pri Mostu na Soči, potem pa je akumulacija na tem delu zalila tak rečni svet, dokler se reka spet ne dvigne nad nadmorsko višino jezu. Pri mostu čez Sočo pri Tolminu sem opazil še zadnjo novo žival ta dan, laboda grbca na Soči. Za mostom je cestno križišče. Desno gre cesta proti Bovcu, levo pa proti Novi Gorici. Sam sem ji seveda sledil levo. Tu sem imel še en lep pogled na Tolmin, nato pa sem najprej prišel v vas Volče. Na drugi strani vasi gre vesta po manjšem vzponu in ostrem ovinku. Tam je ozek prehod do osamljene manjše kotlinice na drugi strani. V Južnem delu Tolminske kotlini je manjše hribovito področje, sicer precej nižje od okoliških hribov in gora. Gre verjetno za skrajni zahodni podaljšek Matajurskega hribovja in Kolovrata do Soče, ki pa so ga od matičnega hribovja ločili potoki s svojimi dolinami. Nastala je dolina vzporedna s soško, kjer je speljana tudi glavna cesta proti Novi Gorici, ki pride k Soči jugozahodno od Mosta na Soči. Na začetku nasproti vasi Volče je ta dolina razširjena v manjšo kotlinico, ki je prijeten kraj, kjer dobiš občutek osamljene in mirne dežele na obrobju Slovenije. Glavna cesta gre skozi vas Čiginj, sam pa sem kmalu zavil po stranski cesti proti vasi Kozaršče na drugi strani kotlinice. Vasi sta zanimivo na vznožju hribov, sama kotlinica pa je izrabljena za kmetijstvo. Iz Kozaršč gre tudi cesta proti Mostu na Soči. Cesta gre čez manjši prelaz, preval Poljance, ki sicer ne vodi niti 100m nad reko. Poteka pa po ureznini med manjšima hriboma Bučenica in Mengore na severu ter Cvetje na jugu, ki predstavljajo ta osamljen podaljšek Matajurskega hribovja. Tu sem res dobil občutek osamljenega hribovskega sveta v malem z malo kotlinico, dvema hriboma in manjšim prelazom. Hrib Mengore je zelo zgodovinsko zanimiv, ker tam vodi učna pot in je muzej na prostem. Na vrhu se nahaja romarska cerkev Device Marije. Na prelazu so se pasle tudi krave, ki so še okrepile občutek hribovskega sveta v malem. Nato sem se odpravil proti Soči. Pod prelazom leži v zatrepu, kjer si je krajši potok, ki se izliva v Sočo, rahlo urezal pot v hrib, zanimiva vas Modrejce. Nad vasjo pa gre cesta proti Mostu na Soči. Pred mostom čez Sočo sem se spustil do jezera in naredil še krajši sprehod z zadnjimi pogledi na jezero. Opazil sem tudi nekaj mlakaric. V tem zadnjem delu poti od Tolmina dalje sem opazil na novo od metuljev še postiljona in travnarja. Nato sem šel do naselja. V Mostu na Soči sem se sprehodil še do tamkajšnje cerkve, potem pa sem se hitro odpravil do železniške postaje, tokrat po glavni cesti. Pred Postajo sem se še razgledal na obe strani z mosta po dolini Idrijce in Idrijci. Potem pa sem šel na postajo, kjer je kmalu prišel vlak in odpeljal sem se domov.

Glavno križišče in trg v Tolminu.

Cerkev Sv. Marije v Tolminu.

Na tem travniku zahodno od Tolmina so pristajali padalci, ki jih je bilo ta dan kar nekaj.

Soča z mostu glavne ceste pri Tolminu, pod glavnim križiščem cest iz Bovca, Idrije in Nove Gorice.

Pogled na Tolmin in okolico izpred vasi Volče.

Vas Volče.

Manjša kotlinica, kjer sta vasi Čiginj (vidna tudi na sliki) in Kozaršče.

Preval Poljance.

Travnar na prevalu Poljance.

Vas Modrejce.

Pogled na akumulacijsko jezero Soče z bližine vasi Modrejce.

Tolminska kotlina mi je tokrat postregla z marsičem zanimivim, z lepimi pogledi in tudi nekaj živalmi. Živali, ki jih po navadi opazujem in jih je tudi najlažje opazovati, sicer ni bilo pretirano veliko, imel pa sem kar nekaj zanimivih opažanj. V Tolminu in okolici, ob Soči ter ob Mostu na Soči je pogosto živahno (tokratni petek ni bilo), blizu teh krajev pa so tudi precej bolj mirni kotički. Z obiskom tega lepega dela Slovenije sem tako odšel zelo zadovoljen, še vedno pa mi ostaja obisk bližnjega slapa Beri, kamor se gre z vasi Poljubinj pri Tolminu in Kozlovega roba. Ampak nekaj pa je treba prihraniti tudi za naslednjič.

Kljub vsemu pa ta odprava ni bil moj edini letošnji obisk Tolmina in okolice, kot sem že v uvodu omenil. Prvotno sem nameraval to območje obiskati dvakrat. En obisk bi pomenil pohod, ki sem ga tudi izvedel, drugi pa obisk tolminskih korit, ki sem ga nameraval izvesti najprej. Vendar je potem prišlo do tega, da smo se z družino julija odločili napraviti izlet v ta del Slovenije in obiskali tudi Tolminska korita. Takrat sem dodobra spoznal to znamenitost, zato se kasneje nisem odločil izvesti še klasične odprave tja. Zato bom koritom nekaj besed namenil kar tokrat. Med obiskom Tolminskih korit je bilo precej jasno vreme, tako da sem si lahko to prečudovito znamenitost ogledal, ko so korita obsevali žarki svetlobe. K tolminskim koritom je speljana sprehajalna pot, ki omogoča njihov ogled. Tolminka pride iz ozke doline na odprto v Tolminsko kotlino severno od Tolmina. Malo preden pride na odprt svet, se vanjo izlije pritok Zadlaščica. Sotočje Zadlaščice in Tolminske je najnižja točka Triglavskega narodnega parka in tam je tako tudi njegova meja. Sotočje leži na nadmorski višini 180m. Preden sotočjem oba toka tečeta skozi ozko dolino in sta ustvarila korita. Tolminska korita so zato skupno ime za korita Tolminke in Zadlaščice. Korita Tolminke so večja, daljša in globoka več kot 60m. Zato pa v korita Zadlaščice seže več gozdne vegetacije, korita pa so tudi skrita pod gozdnimi krošnjami. Zato imajo precej skrivnosten, a svojevrsten in čudovit pridih. Tudi sotočje še leži v koritih, ki pa so tam že širša, še najbolj odprt prostor je seveda nastal na sotočju. Gre za edino sotočje v koritih na območju Slovenije. Na območju korit je še nekaj zanimivosti. Prva je hudičev most, po katerem pelje cesta naprej proti vasi Zadlaz – Čadrg, na poti proti tej vasi pa se odcepi tudi cesta do vasi Čadrg. Nad koriti se nahaja Dantejeva oz. Zadlaška jama, v koritih Tolminke pot vodi tudi do termalnega izvira, v koritih Zadlaščice pa nas privede do Medvedove glave. Cesta najprej vodi nad desnim bregom Tolminke, potem pa zavije na levo stran ter se vzpne v pobočje. Pripelje pa sicer iz naselja Zatolmin, ki leži na vznožju gora kak kilometer severno od Tolmina. S te vasi je tudi dostop do korit. V bližini korit pred vstopom v sotesko Tolminke stoji parkirišče, ob njem pa tudi okrepčevalnica Tolminska korita. Že čez nekaj metrov je tudi info hišica, kjer se tudi plača vstopnina za vstop v korita. Tam se potem pot spusti s strmega pobočje, po katerem se pne cesta proti sotočju. Nekaj metrov stran od sotočja vodi čez Tolminko manjši most. Na drugi strani mostu se levo odcepi stranska pot, ki vodi do začetka ozkega dela korit Tolminke in se konča pri Termalnem izviru. Vrezan je bil tudi manjši tunel skozi steno. Desno pa pot vodi nazaj do sotočja, kjer je tudi možen najlažji in običajen pristop povsem do reke. Drugače pa pot tam pot zavije v pobočje proti cesti. Vmes se odcepi še ena stranska pot, ki se spusti v korita Zadlaščice vse do Medvedove glave in Skalc. Ko glavna pot doseže cesto, se po cesti vzpne še nekaj metrov do Zadlaške jame. Potem pa se spusti nazaj po cesti prek hudičevega mosta in se vrne na začetno točko. Pred hudičevim mostu sta bila vrezana tudi zanimiva galerija in krajši tunel skozi steno korit Tolminke.

Parkirišče v bližini korit.

So nam pa ta dan priporočili obhod poti v nasprotni smeri od običajne, ker je bilo kar vroče in naj bi bilo to v tem vremenu bolj ugodno. Zato smo tudi ubrali to smer, ki pa se mi je vsaj po občutku zdela še lepša od običajne. Tako smo najprej šli proti hudičevemu mostu po cesti. Najprej hodiš po gozdu, potem pa se pot odpre in cesta vodi pod skalno steno. Tam je tudi že krasen pogled v sotesko in korita po hudičevem mestu. Sledi pa potem prehod galerije in tunela, takoj za tem pa je hudičev most. Ta preči zaprta korita Tolminke, zato je z njega že nekoliko bolj zaprt pogled, a lep in globok v korita, čuti se mogočnost teh korit. Most je bil zgrajen že v času gradnje bohinjske železnice za lažji dostop do vasi Čadrg in Zadlaz – Čadrg. Most je bil lesen. Pred drugo svetovno vojno pa ga je italijanska oblast za potrebe vojske naročila železno konstrukcijo. Z mosta smo se odpravili do vhoda v Zadlaško jamo. Leži nekaj metrov nad cesto. Jamski splet jame je 1140 metrov dolg in 41 metrov globok, ima tudi tri dvorane. Torej gre za kar spodobno jamo in je ob obisku potrebno spremstvo jamskega vodnika, seveda pa tudi primerna oprema. Drugo ime Dantejeva jama, ki verjetno izhaja iz pripovedi, da naj bi jo obiskal pisec Dante in v njej našel navdih za pekel v Božanski komediji. Po obisku vhoda jame smo se spustili v korita Zadlaščice. Nad obiskom teh korit sem bil res navdušen, saj imajo čudovit skrivnosten pridih, ker so skrita v gozdu. Veliko je tudi mahu in ovijalk, vegetacija je bujna, zato sem dobil občutek kakega vlažnega subtropskega gozda ali pa celo džungle. Občutek niti ni tako zelo napačen, saj na območje Tolmina sežejo tudi vplivi mediteranske klime, Mediteran pa leži že v subtropskem pasu (seveda na območju Slovenije tudi ob obali še ni pravi Mediteran, ampak Submediteran). Seveda pa je na tem območju bistveno več padavin kot v Mediteranu, zato je pogosto vlažno, zime pa so tudi milejše, zato je pridih vlažnega subtropskega gozda ob nekoliko toplejšem podnebju kot v notranjosti Slovenije povsem upravičen. Medvedova glava, do koder privede pot, je manjši naravni most, skala, ki se je zagozdila med stene kanjona Zadlaščice. Skakalce je ime za del soteske, kjer voda kar »skaklja« iz tolmuna v tolmun ter se preliva tudi v majhnih slapičih. Po obisku korit Zadlaščice smo se odpravili še do sotočja in na koncu do korit Tolminke. Sotočje je prijeten kraj. Ob njem leži informativna tabla tudi o soški postrvi. V Zadlaščici namreč živi posebna oblika soške postrvi,zato je to tudi rezervat te ribe. Soška postrv se je tam ohranila tudi v prvotni obliki, saj so skakalce v koritih Zadlaščice onemogočile prehod potočne postrvi v sotesko Zadlaščice. Ko pot privede v korita Tolminke pa res začutiš vso njihovo mogočnost. V teh koritih so visoke navpične skalne stene, vegetacije je manj, krošnje na vrhu se večinoma ne stikajo in ne zapirajo popolnoma korit. Kljub vsemu pridejo v osrčje korit le ozki žarki sončne svetlobe, saj so korita v spodnjem delu ponekod izredno ozka, po občutku bi dejal da le kak dober meter, torej mestoma še ožja kot na dnu ob strugi. Velik del k skrivnostnosti in lepoti teh korit pa prispeva tudi modrozelena Tolminka, ki se preliva skozi korita. Termalni izvir na začetku osrčja korit, do koder privede pot izvira iz kratke vodoravne jame pod Hudičevim mostom. Temperatura izvira je v povprečju okoli 20°C, Tolminkina pa npr. le 5 do 9°C. Jama pa je zaradi podora pod mostom nedostopna. Izvir je velika redkost v Julijskih Alpah, saj tam voda pronica v globina, geotermalna energija jo tam segreje, potem pa taka voda spet pride na površje. S termalnim izvirom smo obiskali vse znamenitosti tolminskih korit na tej poti in se vrnili na začete. Pot od sotočje najprej vodi tudi čez zanimivo skalo, potem pa zavije v gozd.

Cesta na začetku poti, ko se nekoliko odpre izven gozda.

Gozd ob cesti.

Galerija in tunel pred hudičevim mostom.

Pogled z bližine Zadlaške jame proti Tolminu.

Vhodni del Zadlaške jame.

Pot proti koritom Zadlaščice.

Korita Zadlaščice.

Sotočje Tolminke in Zadlaščice.

Še širši del korit Tolminke, v ozadju viden Hudičev most.

Osrčje korit Tolminke, kamor pripelje pot (prve tri slike spodaj):

Most čez Tolminko v koritih (zadnja slika zgoraj).

Pot nazaj čez skalo.

Obisk korit je bil res fantastično doživetje, gre res za enega izmed večjih biserov naše dežele. Ker so korita skrita med zelenjem in bujno vegetacijo, jim to daje res enkraten estetski videz. Pot, namenjena obiskovalcem je kratka in ni preveč naporna. Je pa predvsem za obiskovalce, ki niso vešči hoje po takem terenu, potrebna primerna obutev, pa tudi previdnost ponekod na malce izpostavljenih mestih. Sam pa opozarjam tudi na možnost padajočega kamenja, tudi manjših skal. Dodatna pozornost za kaj takega tudi ni odveč. Na območje korit se tudi narava, kot ste lahko razbrali, prikaže v lepi luči in upajmo, da taka tudi ostane.

Do prihodnjič, Aljaž