Spodnji del Soške poti ter sotočje Koritnice in Soče (14.9.2013)

Pozdravljeni, objavljam devetnajsto poročilo iz leta 2013, zanimiv teren od Lepene do Bovca, med drugim tudi po zadnjem delu Soške poti ter mimo sotočja Koritnice in Soče.

Pri prejšnjem obisku bovške kotline mi ni uspelo obiskati še sotočja Koritnice in Soče, zato sem se odločil tja odpraviti še enkrat. Ker do tja ni daleč, sem zato obiskal še spodnji del soške poti od konca Lepene do Korit pri Kršovcu, ki je še nisem obiskal. Odpravil sem se z avtobusom in izstopil pri odcepu stranske ceste za Lepeno pri Velikih koritih Soče. Nato sem se hitro odpravil mimo korit in kampa Klin. Tudi ta dan se mi je pogled na kratko ustavil pri koritih in Soči za njimi, vendar sem se hitro odpravil v še neraziskane predele. Ko sem prišel mimo kampa, sem se usmeril na most čez Lepenjico pred njenim izlivom v Sočo. Tam nadaljuje soška pot naprej po levem bregu Soče. Pogled se mi je malo ustavil tudi proti Lepeni. Bilo je precej jasno jutro. Zjutraj je bilo že jesensko hladno, sredi dopoldneva pa se je že kar precej ogrelo. Sploh v tem delu Slovenije med obrečno vegetacijo in kamenjem. Po pogledu proti Lepeni sem vstopil v še neprehojen svet.

Najprej sem ob koncu toka Lepenjice hodil mimo lepega travnika in domačije na vznožju bližnjega hriba. Nato pa sem prišel do sotočja Lepenjice in Soče, kjer pot, ki tu vodi po makadamski poti, pride povsem do reke. Sotočje je krasen in zanimiv kraj. So lepi pogledi naokrog, s te strani predvsem navzgor po toku Lepenjice in predvsem Soče. Zanimivo je da predvsem ob nižjem vodostaju Soča ob sotočju teče v dveh rokavih. Lepenjica se zlije v levega, čez nekaj metrov pa se ta združi z desnim v enotnega. Je pa potem naprej še nekaj otočkov na Soči, preden se dolina spet zoži. Tu ima Soča že delno bolj nižinski pridih kot pri Logu v Trenti, sploh pa med izvirom in Logom. Še vedno pa teče sredi gorskega sveta. V bližini sotočja je tudi informativna tabla o avtohtoni soški postrvi, ki na žalost predvsem v Soči izginja zaradi križanja s tujerodnimi podvrstami postrvi. Ob sotočju je bilo tudi slišati nekaj ptic in sem se jim malo posvetil. Kasneje se jim nisem več, saj sem moral hitro napredovati, ker mi je bilo ta dan danega manj časa. Zato sem kasneje opazil le kako malenkost na poti. Ob sotočju pa sem opazil veliko sinico, rumenoglavega kraljička, sivo pastirico, vrbjega kovačka in močvirsko sinico. Bilo je tudi nekaj metuljev, pojavljali so se modrini in belini. Naprej se je Soča nadaljevala v nekoliko širšem toku, mislim da najširšem pred prihodom v Bovško kotlino. Pot me je vodila nekoliko stran od reke med obrečno vegetacijo in drevjem. Ta svet je bil res lep. Vegetacija je bila kar bogata, še vedno so se pojavljale tudi smreke, ki so danes značilnost obrečnega sveta predvsem v alpskih dolinah, saj gre je v dolini čez noč precej hladno, pozimi pa mrzlo. Kmalu sem malo zavil s poti in hodil po zanimivem obrečnem prodišču, kjer verjetno ob večjih padavinah in višjih vodostajih tudi teče reka. Kmalu sem spet prišel do reke. Dobil sem značilen pogled na nekoliko širšo strugo v tem delu. Vrnil sem sena pot in prišel na lep malo večji travnik. To je bila zanimiva posebna lokacija, eden zadnjih obrečnih travnikov v zgornjem delu soške doline pred Bovško kotlino. Tu seje že lepo videl Kanin skozi dolino v daljavi, kar je bil znak, da se Soča počasi bliža Bovški kotlini, bilo pa je še nekaj kilometrov do tja.  Pot je tu vodila po travnikih med gozdom in obrečno vegetacijo. Bilo je nekaj zanimivih domačij, šel pa sem tudi mimo daljnovoda. Zadnja je stala na koncu travnika po manjšim grebenčkom, ki se je spuščal s hriba in presekal dolino na levem bregu reke. Pod njim je stalo nekaj hiš na dokaj senčni lokaciji.  Od tam sem še predzadnjič imel lep odprt pogled kar daleč po dolini Soče vse do Vrsnika, kjer se dolina obrne bolj proti Severu. Potem sem spet zakorakal v gozd, a hitro spet prišel do Soče, kjer se je vanjo zlival manjši potok. Sotočje je bilo zanimivo. Soča je imela tu sicer nekoliko ožji tok in relativno plitek, vendar dovolj globok, da je še dajala svojo značilno tu svetlo smaragdno do modro barvo. Potok pa je imel zelo plitev tok, ki se je pretakal med kamenjem v strugi in še ni dajal nobene značilne barve. Bil je tudi nekako za stopnjo rahlo višje kot Soča. Bilo je le kake pol metra razlike, ampak se je lepo videla.

Začetek zadnjega dela soške poti.

Sotočje Soče in Lepenjice.

Soška pot med drevesi, sprva še po makadamu.

Suha struga v bližini Soče.

Travnik in ena izmed domačij na začetku zadnjega dela soške poti. V ozadju lepo viden tudi Kanin.

Zanimiva domačija na robu travnika pod manjšim prečnim grebenom.

Sotočje Soče z manjšim potokom.

Le nekaj metrov po sotočju je čez Sočo vodila zanimiva brv, ki kjer se pot tudi prestavi na desni breg Soče in vodi pod cesto. Z brvi je bil lep pogled na Sočo, lepo je bilo predvsem po dolini navzdol, saj je pod brvjo tu Soča začela spet teči med skalami ter dobila nekoliko globljo strugo in tudi bolj polno smaragdno/turkizno barvo. Z brvi je bil še zadnjič malo bolj odprt pogled navzgor po dolini. Potem sem nekaj časa hodil po poti skozi obrečni gozd ob reki in pod cesto. Soča je imela tu nekoliko ožjo in globljo strugo kot prej, še vedno je bilo nekaj skal v strugi. Šel sem tudi mimo zanimivega ovinka reke, kjer je bil tudi manjša poseka ob reki. Tu je bilo kljub bližini poldneva sonce le tik nad hribom, saj je tu reka tekla tik pod kar strmim pobočjem. Čez nekaj časa se je pot spet približala cesti. Tam je od poti ob Soči kot del Soške poti zavila stranska pot v hrib. Vodila je do Maljnika, zanimivega območja bunkerjev na pobočju nad desnim bregom Soče. Tam je manjša terasa, na njej in njenem robu pa so bili med vojno postavljeni bunkerji cca. 100m nad dolino/reko. Do tja se po vzpne, tam naredi krajši krog okoli bunkerje, potem pa se po isti poti vrneš v dolino. Do tja se pride po lepem svetlem gozdu manjših dreves na prisojnem pobočju. Bunkerji so se sedaj že spojili z zemljo, po vrhu so se tudi že začeli zaraščati. Malce spominjajo tudi na kake prazgodovinske naselbine. Največ jih je na robu terase, največji pa se nahaja na terasi. Od tam je tudi lep pogled navzgor po dolini Soče, delno tudi do Vrsnika. V bunkerjih se je pojavil zanimiv pojav. Ker je tu kamninska podlaga pretežno apnenec, so verjetno iz apnenca. Zato so se v bunkerjih, predvsem na stropih in stenah začele pojavljati zanimive sigaste tvorba, nekakšni tanki majhni kapniki. Zelo pa me je presenetilo predvsem to, da se niso pojavljali le v senčni notranjosti, ampak tudi, ampak tudi na zunanji steni na sončni strani izpostavljeni polni osončenosti prisoje čez dan, poleti tudi vročini. Po zanimivi izkušnji sem se vrnil v dolino in nadaljeval po Soški poti na desnem bregu Soče. Pot je potekala ob reki, ki je zavila še bolj v bližino in na tem delu poti je bilo kmalu že v bližini poldneva sonce še vedno skrito za hribom. Tako je bilo tu tudi zaradi hladnega jutra znatno hladneje, kot drugje, kjer je sijalo sonce. Prejme pa ta del še vedno popoldne dosti sončne svetlobe, saj je dolina odprta proti zahodu. Soča je imela tu spet manj skal v strugi, ki pa je bila še vedno spet malo globlja in lepe turkizne barve. Breg na drugi strani je bil na nekaterih mestih že kar skalna stena. Na enem mestu, kjer sem se spustil do reke, sem doživel prijetno presenečenje: »Check this out, živa nit!« Na mivki tik ob reki sem opazil živo nit, drobno dolgo tanko žival, ki spada med valjaste črve in se po navadi preživlja kot gostitelj v žuželkah in stonogah. Vendar jih zapusti, ko odraste, da lahko izleže jajčeca, saj ličinke, preden pridejo v gostitelja, živijo na prostem. Živa nit pogosto zapusti gostitelja v bližini vode. Žival, ki sem jo videl je morda nedavno zapustila gostitelja. To je bila zanimiva popestritev dneva. Blizu žive niti sem opazil tudi lepo postavljeno mrežo pajka križevca, ki jo je še vestno uporabljal, v bližini pa sem videl tudi kosa. Počasi sem se spet približeval delu reke, ki je bil obsijan s soncem. Tik pred tem je bila na nasprotni strani skalna, voda pa se je v strugi prelivala med nekaj skalami. Tam je bila tudi informacijska tabla o povodnem kosu. Ravno sem razmišljal, da povodni kosi verjetno živijo marsikje v zgornji dolini Soče. Zato mora biti kar dobro naključje, da naključen obiskovalec v danem trenutku ravno ob tej tabli opazi povodnega kosa. A glej ga zlomka, takoj za tem sta mimo mene letela, ne eden, ampak dva povodna kosa. Morda je šlo za par. Kdo bi si mislil, kaj takega pa si nisem predstavljal. Ravno jaz sem bil ta srečnež, ki je to pri informacijski tabli to čudovito ptico tudi videl in to dve. Pa bi morda rajši videl, da bi bil ta srečnež raje kdo, ki mu je ta ptica manj znana in je morda nikoli v življenju sploh še ni videl. Vendar se tega srečanja nisem branil in mi je polepšalo dan. Morda pa niti ni bilo tako naključje. Morda pa je ta tabla namenoma tam zato, ker se morda tam pogosto pojavljajo povodni kosi, pogosto letijo mimo in v bližini tudi živijo. Potem sem kmalu po hoji po gozdni obrečni vegetacije ob lepi turkizno smaragdni barvi reke spet prišel tik pod cesto. Tam je pot prišla tudi do mostu čez Sočo.

Soča s prve tokratne brvi.

Pot naprej ob Soči.

Pot na Maljnik.

Bunkerji na Maljniku.

Sigaste tvorbe na bunkerjih.

Živa nit ob Soči.

Soča na senčnem delu poti. Slikano z mesta, kjer sem opazil tudi povodna kosa.

Pot ob Soči že v bližini mosta.

Pri mostu čez Sočo se je dolina spet nekoliko obrnila, v daljavi pa se je že videla razširitev v Bovško kotlino. Dolina je bila tu rahlo širša in z mosta je bil dober pogled na reko na obe strani. Most vodi na domačijo na lepem travniku, zadnjo v zgornjem delu doline Soče pred Bovško kotlino. Ta je levo čez most. Desno čez most pa makadamska pot nadaljuje ob levem bregu Soče, tam pa poteka tudi konec soške poti. Pot kmalu pride v svetel gozd, kjer sem videl zanimiv pojav. Po deževju minuli teden je s pobočja vzporedno v dobrih sto metrih teklo nekaj hudourniških potokov čez pot proti reki. Zato je bila dobrih sto metrov polna vode in je delovala kot struga, po kateri teče potok. Po makadamu se je voda pretakala tudi med potočki. Potočki so ustvarjali tudi manjše brzice in preden so prišli na pot. Potem pa sem hitro do Korit pri Kršovcu. To so krajša korita, dolga kakih 150m in mestoma precej ozka. Predstavljajo konec zgornje soške doline in njen prehod v Bovško kotlino, hkrati pa tudi konec Triglavskega narodnega parka in soške poti. Sredi korit je bila tudi brv čez reko, ki pa se je žal podrla. Do reke sem prišel že pred koriti, kjer sem videl prehod tipične struge brez kakršnih koli skal v nekaj metrih direktno v korita, ki se vijejo med skalnimi stenami, nekaj skal pa je tudi v strugi. To je bil zanimiv pogled, še bolj zanimiv pa je bil pogled na korita z njihovega osrčja. Voda se tam lepo preliva skozi skalovje, vdolbina je tipično najširša na sredini. Tu so kontrasti barve skal drugačni kot pri Velikih in Malih koritih in to tem koritom daje drugačen pridih, še vedno pa lep in skrivnosten. Osebno mi je najlepši konec korit, kjer se tok umiri in Soča pri teh koritih dobi najbolj tipično smaragdno barvo, po koritih je struga široka, potem pa se spet nekoliko zoži in tok počasi spet pridobi na hitrosti. Vseeno pa je bila po deževju barva reke nekoliko bolj bleda kot sredi poletja, kar pa ji ne vzame lepote. Zadnje informacijske table soške poti pri koritih nisem videl. Predvidevam da je morda na drugi strani reke, kamor je včasih vodila brv čez korita, ki pa je ni več. Sam pa sem nadaljeval po desnem bregu Soče po bovških poteh proti sotočju Soče in Koritnice. Hodil sem po lepem večinoma listnatem gozdu. Kmalu sem prišel do zanimive brvi čez Sočo. Ta je speljana direktno z gozdne poti na eni strani na veliko skalo, ki leži ob robu struge na drugi strani. Potem narediš še nekaj korakov po skali in prideš na pot na drugem bregu reke. Tam sem se še spustil do reke pod brv, se malo razgledal in se vrnil nazaj, saj sem moral še nadaljevati po levem bregu reke. Prek brvi pa bi me pot vodila do vasi Kal – Koritnica. Soča se je tu po strugi prelivala tudi čez nekaj kamnov. Potem sem nadaljeval po gozdni poti, kmalu pa sem prišel na odprto na travnik, kjer so se pasli konji, takoj zatem pa do manjšega naselja nekaj hiš na lepi lokaciji odprtega sveta nad Sočo. Tam je bil tudi lep pogled na okoliške gore, pot pa je prešla na cesto. Ko sem prišel čez to travnato lokacijo sem moral že zaviti s ceste skozi gozd proti Soči. Brv je bila dolga in hoditi čez njo je bil poseben, kar malo neprijeten občutek. Pogled na Sočo pa je bil poseben, saj so se v strugi izmenjaval globlja mesta, ki so dajala turkizno barvo in plitvejša,bolj prozorna mesta, ki niso dajala neke posebne barve. Potem me je do Sotočja s koritnico čakalo le še malo hoje skozi gozd na desnem bregu reke.

Soča z mostu, tam se že približuje Bovški kotlini. Slika je sicer proti toku navzgor.

Zadnja domačija v dolini pred razširitvijo v bovško kotlino.

Makadamska pot na mestu, kjer je prečila hudourniške potoke in je bila polna vode.

Soča pred Koriti pri Kršovcu.

Korita pri Kršovcu (prve tri slike spodaj):

Pot naprej ob Soči, takoj po koritih ne gre več za soško pot, ampak je že ena od Bovških poti bo bovški kotlini že izven območja Triglavskega narodnega parka (zadnja slika zgoraj).

Zanimiva brv (zgoraj desno), speljana na skalo v strugi, po kateri potem prideš čez strugo in Soča z nje (spodaj).

Odprt svet pri manjšem naselju Jablenca, na sliki nekoliko skrita prva domačija.

Najdaljša in zadnja brv čez Sočo, ki sem jo prečil.

Pot privede nad Sotočje. Tam s te strani potem do sotočja vodi stezica po kateri sem se sprehodil do reke. Potem sem se vrnil na pot. Naletel sem tudi na zelenca. Pot je vodila še nekaj metrov ob Koritnice in se spustila do reke. Tam je vodila brv čez Koritnico. Tako sem imel še lep pogled na Koritnico, ki mi je delovala kot pomanjšana verzija Soče oziroma Soča v svojem bolj zgornjem toku. Na drugi strani sem se spet sprehodil do sotočja, ki je res prijetna lokacija. Tam je tudi nekaj proda. Koritnica se izlije v Sočo ravno na njenem ovinke na njegovo zunanjo stran. Tam sem se na eni strani razgledal proti strugi Koritnici in Soče navzgor, na drugi strani pa Soče navzdol. Koritnica zadnjih nekaj metrov nekoliko izgubi barvo, saj teče po plitvejši strugi, potem pa se izlije v rahlo nižjo strugo Soče, ki je tam polne barve. Območje je priljubljeno predvsem za kajakaše in kanuiste. Tudi ta dan sem jih nekaj videl. Zato so tam tudi trije kampi primerni predvsem njim. Eden je takoj ob sotočju, kjer je manjši ravni kot tik ob reki in na klancu nad njim. Po krajšem klancu je nad sotočjem je travnati plato, s posameznimi drevesi, kjer se nahaja drugi kamp. To je res prijetna osamljena lokacija v ozkem dolinskem svetu. Od sotočja sem se nato odpravil po cesti proti Bovcu. Vmes na klancu je na še enem travnatem platoju sredi gozda ležal še tretji kamp. Vmes na klancu se mi je nad drevesi tudi odprl dober pogled na vas Kal – Koritnica. Na vrhu klanca sem prišel v Bovško kotlino. Lahko bi se naprej do Bovca odpravil po poti, a sem šel po cesti. Prišel sem na travnike, potem sem kmalu moral spet malo skozi gozd, potem pa dokončno v odprt svet Bovške kotline. Šel sem tudi mimo farme Bovec. Bilo se je lepo za konec sprehajati po Bovški kotlini, ki je res nekaj posebnega. V tem delu gre za precej raven svet sredi gora. Človek je tam ustvaril precej travnikov. Tako im to področje poseben pečat. Razgledoval sem se naokoli in naredil tudi nekaj lepih fotografij. Še dodatno je dogajanje popestrilo dejstvo, da je bil takrat nad kotlino že nekaj časa oblak, pod katerega sem prišel, ko sem zapustil sotočje Soče in Koritnice. Kmalu pa se je začel trgati in to je dalo čudovito predstavo menjavanja osvetljene in neosvetljene pokrajine oziroma mest na obzorju. V Boški kotlini daje to še prav poseben estetski pečat. Cesta se je nato priključila cesti iz Čezsoče, ta pa je kmalu prišla na glavno posoško cesto. Tako mi je ostalo le še, da sem se čez to cesto odpravil do Bovca. Tam sem šel v mesto iskat nekaj za pod zob, potem pa sem se z avtobusom odpeljal domov.

Koritnica pred izlivom v Sočo.

Sotočje Koritnice (spredaj) in Soče (bolj polno turkizne barve).

Plato nad sotočjem Soče in Koritnice, kjer je tudi eden od več kampov pri sotočju.

Lepote Bovške kotline.

Tudi spodnji del soške poti in zgornje doline pred Bovcem je zelo zanimiv in lep in je v meni vzbudil podobne občutke in misli kot preostali deli poti in doline proti izviru. Tudi sotočje Koritnice in Soče mi je všeč. Je prijetno mesto za kampiranje, predvsem za veslače, ki tam radi prebivajo, ko svoj čas posvečajo vožnji po Soči. Tudi območje, ki sem ga tokrat obiskal, mi je zelo všeč, nekako me je navdušilo podobno, kot preostali deli zgornjega Posočja, ki sem ga ta dan tudi povezal v celoto, predvsem reko Sočo. Ob njej nisem hodil le še od sotočja Koritnice in Soče do Čezsoče. Zgornje Posočje daje povsod podobno doživetje, Trenta (kot zgornji del soške doline) vseeno nekoliko drugačna od Bovške kotline in danes sem ti območju na zanimiv način povezal in obe podoživel. Tako sem na zelo lep način sklenil letošnje poletne odprave v Posočje.

Do prihodnjič, Aljaž