sobota, 10. oktober 2015

Špik (21.9.2013)

Pozdravljeni, objavljam še zadnje, enaindvajseto poročilo iz leta 2013, vzpon, ki bi ga lahko poimenoval kraljevska tura tega poletja, vzpon na Špik.

Čakala me je le še ena, zadnja poletna odprava. Odločil sem se, da se še enkrat odpravim v gore. Izbral sem si eno najlepših tur pri nas na eno naših najlepših in najbolj znamenitih gora Špik z značilno vršno piramido. Vsaj z moje strani sta tura in gora prav gotovo deležni pohval, ki sem jima jih namenil. Nahaja se tudi na robu najvišjega nemarkiranega in enega najbolj divjih visokogorskih predelov pri nas. Sodi v martuljško gorsko skupino, ob njej pa se nahaja še gorska skupina Škrlatice. Tam je čudovit in mogočen skalnati gorski svet Škrlatice, Martuljških Ponc, Visokega Oltarja in Visokega Rokava, Špika, Dovškega križa, Kukove špice in še mnogih vrhov. Markirana pot je speljana le na Špik in Škrlatico (v bližini Škrlatice tudi na Dolkovo špico). Zato je obisk tega sveta res posebno doživetje, pogledi z vrhov pa fantastični. Odpravil sem se peš s Kranjske gore do Krnice in tam do planinske koče v Krnici. Od tam se povzpel po markirani poti na sestrsko Špikovo goro Lipnico in od tam na Špik. Vrnil pa sem se po direktni strmejši poti s Špika čez Kačji Graben neposredno v dolino (Velike) Pišnice.  Krnica je zatrep te doline, pot čez Kačji graben na Špik pa se odcepi že prej. Sicer bi se z avtobusom lahko zapeljal tudi do hotela Erike ali pa do Mihovega doma, saj čez vikend tudi še septembra vozi avtobus z Ljubljane so Bovca. Vendar sem izstopil kar v Kranjski gori, da bi se sprehodil tudi mimo jezerca Jasne pri Kranjski gori, saj je tam res prekrasen kotiček. Tudi vrnil sem se v Kranjsko goro, kjer mi je ostalo še malo časa, da sem malo posedel v naselju.

Zjutraj me je v Kranjski gori pozdravilo jasno nebo, le daleč na obzorju je bilo nekaj oblačkov. Čez dan je kasneje postalo delno oblačno, vendar so bili oblaki nad vrhovi, zato nisem bil prikrajšan za razgled. Popoldne pa je bilo spet bolj jasno in sončno. Ko sem izstopil iz avtobusa, sem se najprej moral sprehoditi izven Kranjske gore do Jasne. Kranjska gora je bila že obsijana s soncem, Jasna pa ne. To daje temu kotičku, kjer je tudi veliko počitniških hišic, vikendov in apartmajev, poseben pečat. Pogosto so v jutranjih urah okoliške gore že obsijane s sonce, spodaj pa dolina Pišnice, proti koncu katere se jezerce nahaja, ostaja še v senci. Tokrat so bile sicer gore v teh urah nekoliko slabše obsijane s soncem kot v začetku poletja, saj takrat Sonce vzhaja bolj proti SV, pa še hitreje je višje na nebu. Morda je malo sliko motil tudi kak oblak v daljavi, vendar za enkrat še niso imeli večjega vpliva. Še vedno je bilo precej čarobno na tem mestu. Je pa tu v alpski dolini ob jasnem jutru bilo kar precej hladno. Že poleti je tudi precej hladno, če ni ravno vroče, ko pa poletje prehaja v jesen, pa se še toliko bolj ohladi. Naprej po dolini Pišnice sonce še tudi ni vzšlo izza hriba in je bilo globlje v dolini še nekoliko bolj hladno. Pred Jasno je znamenit kip kozoroga in tam vodiči turistom ob kipu kozoroga pogosto pripovedujejo zgodbo o kozorogovi legendi. Tudi to jutro je bilo tako. Tam gre v bistvu za dve, med sabo povezani umetni jezeri. Ležita ob strugi reke Pišnice. Tam je med jezeroma in rečno strugo speljana tudi sprehajalna pot. Vendar sem so zjutraj odločil, da sem šel ob jezeru po pločniku ob cesti, popoldne pa sem se vrnil po omenjeni poti.  S ceste je pogled na reko možen le z mosta čez njo pred Jasno, potem pa obrečna vegetacija zakriva pogled. Se pa ponovno odpre malo naprej od obeh jezerc. Tam sem se tudi spustil do reke za tudi nekaj fotografij. Tam me je presenetil povodni kos, ki je hitro letel mimo mene. Simpatično lepo mesto, ki daje pogled na tipično manjšo alpsko reko stranske doline. Tam je se začenja tudi širše prodišče ob strugi reke, ki se tam tudi večkrat razcepi. Pri jasni se izliva v Veliko Pišnico tudi Mala Pišnica, ki še dodatno prispeva material prodišču. Hitro sem prišel do hotela Erika, kjer sem pred mostom pred hotelom čez Pišnico zavil na makadamsko pot naprej po dolini. Z mosta sem se tudi razgledal dol in gor po dolini reke. Potem sem nadaljeval po dolini. Pot poteka delno skozi gozd in delno po odprtem v bližini reke, kdaj jo vmes tudi preči. Večkrat se odpre tudi pogled na reko, ali če lahko tu rečem kar potok, saj vodotok ni nikoli pretirano širok. Večkrat pada tudi prek manjših slapov čez umetno narejeno skalno stopnjo. Dolina je res lepa. V dolini raste tipični mešani gozd, ki pa tu na severni strani proti pobočjem hitro preide v visokogorsko vegetacijo, saj so stene precej strme. Pot po dolini poteka sprva vzporedno z vršiško cesto, ki poteka po pobočju nekoliko nad njo.  Cesta se malo pred Mihovim domom vzpne. Tam se dolina Pišnice nekoliko razširi in potok tvori večja prodišča. Pred temi prodišči se tudi odcepi pot na Špik skozi Kačji graben. Tam gre na začetku skozi gozd, vendar kmalu pride iz gozda ven. Ob tem pa je na vršiški strani tudi zelo lepa planina V Klinu, mimo katere vodi tudi pot v dolino z vršiške ceste. Prodišča so precej odprta in od tam so lepi pogledi na okoliške gore. Tam kmalu dolina nekoliko zavije in vstopa v svoj zadnji del imenovan Krnica. Še vedno ostane kar široka hudourniška struga. Na ovinku pot pride na rob Planine V Klinu. Tam sem naredil tudi nekaj metrov naprej proti planini in se malo razgledal naokoli. Res čudoviti pogledi na Planino in okolico, pa še sonce je sijalo nad pokrajino. Od planine sem se odpravil naprej proti Krnici. Makadamska pot je zavila kmalu stran od hudourniške struge v gozd. Tam pa se je tudi odcepila planinska pot, ki je vzporedno z makadamsko vodila skozi Krnico proti koči v Krnici. Do tja ni bilo pravega vzpona. Šlo je več ali manj po ravnini ali pa precej rahlo v vzpon. Tam pa se je začel prvi pravi položnejši vzpon skozi lep tipičen gorski gozd alpskih dolin. Po njem sem nekaj časa hodil, dokler nisem prišel do koče, bilo je pomirjujoče. Koča  v krnici leži na simpatičnem mestu sredi gora. Nastala je sredi gozda, tam je nastala manjša poseka in jasa, kjer so postavili kočo. Prav gotovo je to prijetno mesto za posedanje, okrepčilo ali pa kak nedeljski, družinski in podoben izlet oz. sprehod. Lepa je tudi okolica koče, kjer so postavljene klopce.

Avtobusna postaja v Kranjski Gori.



Jezerce Jasna pri Kranjski Gori.


Reka Pišnica in prodišča ob njej s pogledom v smeri proti Kranjski Gori.



Dolina Velike Pišnice.


Planina V Klinu.


Pot skozi gozd proti koči v Krnici.

Koča v Krnici.

Pri koči se nisem dosti ustavil, le malo sem se razgledal naokoli, se odžejal in se odpravil naprej. Pot me je najprej za krajši čas ponovno vodila skozi gozd, kmalu pa sem prečil hudourniško strugo, od katere sem se odcepil po planini V Klinu. Tu je bil že ožja. Po strugi sem imel lep pogled navzgor in navzdol po dolini. Nato sem prišel nazaj v gozd, ki pa je v ledeniškem koncu doline kmalu postajal vse redkejši, v nižjih plasteh pa je začelo rasti rušje. To je pač tipičen pojav alpskih dolin na severni strani gora, da se ruševnato rastje značilno za svet nad gozdno mejo predvsem mestoma pojavlja že na zelo nizkih nadmorskih višinah. Kmalu sem iz rušja prišel ponovno na odprto v stransko hudourniško strugo. Po je tu na začetku vodila po dolini, ki se končuje z Veliko Dnino pod Martuljško Ponco in Škrlatico. Od tam je možen tudi plezalni brezpotni pristop na Veliko Ponco in preostali tamkajšnji gorski svet. Navzdol se je odprl tudi lep pogled na Krnico in gorski svet nad njo na drugi strani, predvsem na Prisank. Pot je potem še nekaj časa vodila med ruševnatim in ponovno spet bolj gozdnim svetom. Več gozda je bilo na nasprotni strani struge, kjer je gozd prevladoval rušja pa je bilo zelo malo. Tam je bilo še celo pobočje poraslo nižje bolj z listnatim in višje bolj z iglastim gozdom, na strani kjer sem hodil, pa je bilo gozda precej manj in je bil bolj visokogorske narave. Čez nekaj časa pa je pot zavila nad hudourniško strugo po ruševnatem pobočju stran od te strmejše in ožje doline. Tam je za krajši čas vodila v smeri proti Kranjski gori, saj je morala obiti Gamsovo špico. Tam je pot vodila preko melišča pod Gamsovo špico, vmes pa tudi med rušjem, ki je mestoma raslo na melišču. Pred meliščem sem imel še zadnjič pogled na dolinico v smeri proti Veliki Dnini, kjer so tudi obsežna melišča. Z melišč pod Gamsovo špico je bil sedaj še boljši pogled na krnico in gore na nasprotni strani, začel se je odpirati tudi pogled proti Razorju. Ob koncu melišč sem prišel ponovno za nekaj metrov v travnat svet nad rušjem, smrekami in macesni, malo nižje je bil macesnov gozd. Potem pa se je pot, ki je potem šla pod tamkajšnjo skalo, spet obrnila in prešla v macesnov gozd. Po meliščih je po vodila proti severozahodu vzporedno z dolino Pišnice, sedaj pa se je spet obrnila proti vzhodu. Na ovinku je bil krasen pogled na Krnico in pa gorski svet nad njo, potem pa so bili ti pogledi za nekaj časa bolj omejeni, saj jih je zakrival greben Gamsove špice nad potjo. Pot je nato vodila skozi macesnov gozd, kjer na dnu seveda pogosto raste tudi rušje. Na eni strani je bil skalnat svet grebena Gamsove špice. Hitro je pot sicer spet prišla na odprto mesto, nato pa se je vrnila v gozd. Po hoji skozi gozd se je kmalu že odprl pogled na pobočja Lipnice, gore ki se nahaja južno od Špika in celotno pot, razen na svojem vrhu, zakriva pogled na Špik. Tu je bil nižje svet gozdne meje z rušjem in posameznimi macesni, višje le rušnat svet, še višje pa visokogorski travniki in skalnat svet.  Potem sem kmalu spet prišel na nekoliko bolj odprt svet med kamenjem. Bila je kot neka strmejša dolinica, kjer je bil tudi lep razgled, tokrat bolj proti severozahodu, drugje pa je bilo zaprto. Okoli je sicer še vedno bilo rastje rušje macesni, v katerega sem spet prišel, ko sem se povzpel na vrh te odprte dolinice na nekakšno sedlo skoraj tik pod Gamsovo špico. Tam je bilo takoj zraven tudi manjše brezno oz. kotanja, kjer se tudi precej časa zadržuje sneg, tudi tokrat ga je še nekaj bilo. Očitno se po bolj sneženih zimah zadrži kar vse leto. Potem sem se zagrizel naprej v vzpon. Hodil sem ponovno med rušjem. Bilo je že kar precej nad gozdno mejo, tako da je bilo tam povsem rušnato rastje, macesni so bili res posamezni in le še manjši vmes, osamljena drevesa pa so se pojavljala v vsem pasu rušja.


Hudourniška struga Pišnice v bližini koče v Krnici.



Pot vodi s Krnice naprej po stranski hudourniški dolini Gruntovnica. Pot mimo rušja s pogledom nazaj (zgoraj), pot po hudourniški strugi s pogledom naprej (zgoraj).

Pogled na zatrep Krnice, ko se pot obrne proti melišču.

Pogled z istega mesta naprej gor po hudourniški grapi.

Melišče pod Gamsovo špico.

Na tem mestu pot počasi prehaja z melišča v macesnov gozd in ponovno nekoliko spremeni smer.


Vrsta svišča, slikana na zgoraj prikazanem mestu.


Pot skozi macesnov gozd.

Ob koncu macesnovega gozda se odpre pogled na pobočja Špikove sosednje gore Lipnice.

Pogled s strmejše dolinice pod Gamsovo špico proti zahodu oziroma severozahodu.

Ko sem prišel nad pas rušja se je pred mano odprl čudovit travnat visokogorski svet. Pobočja so bila že kar strma, zato sem Lipnico videl že tik nad sabo. Imel sem krasen pogled na travnato svet okoli sebe in skalnat svet pod vrhom Lipnice. Bolj obsežen je bil ponovno razgled na Gorski svet na drugi strani doline Pišnice in Krnice. Tu sta bili že globoko pod mano, od tu se njuno dno razen pri planini V Klinu niti ni videlo. Lepo pa se je videl Prisank in tudi že Razor. Še naprej sem se vzpenjal po prekrasnem travnatem pobočju, že znatno tudi nad 2000 m višine, dokler nisem prišel do manjšega sedelca pod manjšim vrhom na pobočju Lipnice. Tam sem prišel tudi na rob travnatega pobočja, pod mano pa je bil prepad skalnate stene. Tam se mi je prvič odprl pogled na obsežna melišča Velike Dnine in Škrlatico nad njimi. Stopil sem tudi na bližnji manjši vrh, kjer sem imel še nekoliko lepši pogled. Pod sedlom je bilo tudi nekaj ostankov novega snega, saj je štiri dni pred tem ob hladni fronti snežilo precej nizko, ponekod se je meja sneženja spustila tudi  kar znatno Pod 1500m. Je pa sneg razen na določenih hitro skopnel, v nekaj dneh, če ne prej, saj ga nikjer ni bilo veliko, v nižjih predelih marsikje le nekaj cm. Z vršička je bil odprt pogled tudi že na Veliko in Malo Ponco, vendar pogled še ni bil popoln, ker je bilo pred mano še pobočje Lipnice. V zatrepu Velike Dnine se je videlo, da so bili ostanki snega tam na meliščih še med največjimi. Imel sem lep pogled tudi na travnata pobočja Lipnice in vršno bolj skalnato gmoto. Videl sem, kako se pom zagrizel še v nekoliko bolj strmo pobočje, kot pred tem. Tudi pogled na ostale gore je bil vse bolj odprt, lepo sta se videla v daljavi tudi Jalovec in Mangart. Potem sem se zagrizel v strmejše skalnato in travnato pobočje. Bilo je že čutiti utrujenost, vendar sem še vedno užival v tem čudovitem gorskem svetu. Na vrhu vzpona se je pot spet nekoliko položila in prišel sem pod skalnato gmoto, ki je bila kot nek predvrh Lipnice. Tam je bil krajši plezalni odsek, zavarovan z jeklenico, zato sem se pred tem delom odločil privoščiti krajši počitek, čeprav je bilo le nekaj metrov varoval. Ko sem stopil na rob travnatega pobočja, sem zagledal tudi vrh Lipnice, pogled na skalnat gorski svet nasproti pa je bil še precej bolj odprt kot prej, lepo se je videla tudi že Špikova škrbina med Špikom in Poncama, ni se pa videl še vrh Špika, ki je bil skrit za vrhom Lipnice, čeprav je 54 m višji. Ponovno se je videlo tudi nekaj zatrepa Krnice. Potem sem se zagrizel v plezalni odsek in po nekaj metrih plezanja hitro prišel na predvrh Lipnice. Plezalni odsek je kratek, ni pretežek, vendar je predvsem za neizkušene tudi potrebna previdnost, saj je nekoliko zvit na začetku. Predvrh Lipnice je nekakšen greben, od katerega se nekaj metrov spustiš in potem te čaka še krajši vzpon do vrha Lipnice. Tu gre ponovno za travnat položnejši, rahlo planotast svet, nekoliko bolj strm je spet vzpon na vrh Lipnice. Ko si tu prvič, ti pogled lahko daje lažen občutek, da si že pod vrhom Špika, zato si lahko na vrhu Lipnice kar malce neprijetno presenečen. Ko sem prvič obiskal Špik, sem sicer vedel, da me čaka še en vrh pred Špikom, vendar sem mislil, da sem bil že na tem mestu na Lipnici, Lipnica pa je predstavljala vršno pobočje Špika. Glede na to da sem vedel kako izgleda Špik, vsaj s severne strani, mi je bil pogled malce nenavaden in kasneje sem ugotovil, da to še ni bil vrh Špika. Po vrhom Lipnice se je odprl tudi pogled na Frdamane police, ki se nahajajo na grebenu severozahodno od Špika. Na koncu grebena sem doživel tudi lepo presenečenje, saj sem opazil svizca, ki je prišel na plano, se malo razgledal na okoli, nato pa spet izginil, verjetno v svoje rove. Nato sem se odpravil na vrh Lipnice, kjer sem ugledal res fantastičen prizor. Nepozaben pogled na vršno piramido Špika. Gre prav gotovo za enega najlepše izoblikovanih gorskih vrhov v Sloveniji, mnogi ga postavljajo celo na prvo mesto.  Vrh je sicer visok le 2472 m, a daje občutek kar precej višje gore. Vršno pobočje je tudi precej strmo, a tam ni pravega plezalnega odseka, ki bi tudi moral biti zavarovan z varovali. Pod vrhom so tudi melišča v grapi, po kateri pripelje pot na Špik čez Kačji graben, po tej poti sem se tudi vrnil v dolino. Med Lipnico in Špikom je tudi zanimiv, ne preveč širok skalnat greben, po katerem sem moral iti, da bi prišel na Špik. Že sama Lipnica je zelo lep in zanimiv vrh, vendar je velikanska škoda, da svojo pot zaključiš na njej. Za konec je bilo nekaj metra spusta ne vmesni greben, ki ej sicer izgledal precej kratek, a sem vseeno hodil čezenj nekaj minut. Pot se spusti nekoliko pod greben pod vršno piramido špika. Na mestu med vrhovoma je viden tudi začetek poti proti Kačjem grabnu, vidijo pa se tudi ostenja severne strani Lipnice, kjer daje precej drugačno sliko kot z južne strani. Za Lipnico je bilo še tudi kar nekaj ostankov snega z začetka tedna. Preostalo mi je le še, da se zagrizem v precej strmo vršno skalnato pobočje Špika. Glede na to, da je za tabo dolga tura, je tu že kar precejšen napor se vzpenjati na vrh, tudi pri meni je bilo tako. Vendar je vsekakor vredno vsega truda. Vseeno sem dokaj hitro prišel na vrh, kjer sem si oddahnil in bil zelo vesel, da sem osvojil to prečudovito goro.

Pogled navzgor po pobočjih Lipnice po prihodu na travnat svet.

Pogled s travnatega pobočja Lipnice proti Prisanku in Razorju.

Vzpon  proti manjšem sedelcu.


Pogled z manjšega sedelca po pobočjih Lipnice.

Pogled z manjšega vršiča nad sedelcem proti Škrlatici in meliščem v Veliki dnini pod njo.

Še zadnji metri pred krajšim plezalnim odsekom.


Krajši plezalni odsek pred prihodom pod vrh Lipnice.

Vršna gmota Lipnice.


Znamenita vršna gmota Špika z Lipnice.

Greben med Lipnico in Špikom.

Na tem mestu se pod vršno gmoto Špika priključi pot s Kačjega grabna, ki privede po strmem melišču.

Tako me je na vrhu čakal več kot zaslužen počitek. Z vrha se mi je odprl fantastičen razgled in pogled na vse strani. Najbolj mogočen je bil pogled na ostenja martuljške in škrlatiške skupine. Najlepše so se videle Velika in Mala Ponca, ter Škrlatica. Okoli njih pa je bilo videti še mnogo vrhov teh dveh čudovitih skupin. Lepo se je videla tudi Lipnica pod Špikom s severne strani. Nekoliko dlje sta se zelo lepo videla tudi Razor in Prisank, v daljavi pa je bilo možno videti tudi Jalovec in Mangart ter visokogorski svet okoli njiju. Lep in še najbolj odprt je bil tudi pogled na sever. Lepo se je videl zahodni konec Karavank, pogled ja bil lepo odprt tudi na Kepo. V ozadju so se videle tudi avstrijske Alpe. Videla se je tudi Gornjesavska dolina. Lep je bil pogled predvsem na Gozd Martuljek, pa tudi na Podkoren, pogled na Kranjsko goro pa je v veliki meri zakrival greben severozahodno od Špika. Na vrhu sem kar nekaj minut posvetil temu fantastičnemu razgledu in njegovemu fotografiranju. Sprva je bilo delno oblačno, vendar so bili ta dan oblaki nad najvišjimi vrhovi, zato je bil razgled še vedno popoln, morda je bila le nekoliko slabša svetloba kot ob jasnem vremenu. Večji del časa, ko sem bil na vrhu je bil Špik tudi obsijan s soncem. Nasprotno pa je bil Škrlatica več časa v senci. Na koncu se je nekoliko bolj zjasnilo, tudi rahla oblačnost na jasnem nebu se je umaknila. Takrat je postalo polno sončno in res lepo. Na vrhu sem si seveda privoščil tudi malico in se odžejal. Bil se kar lačen in sem pojedel večino makaronov, ki sem jih imel s sabo. Ni bilo pa na vrhu prav veliko planinskih kavk. Na vrhu sem si vzel tudi čas, da samo uživam v tem čudovitem gorskem svetu in se prepustil naravi okoli sebe. Obvezno je bilo tudi to, da si prezračim noge in sezujem pohodne čevlje.

Vrh Špika.

Lipnica z vršnega pobočja Špika.

Pogled proti severozahodu, kjer se vidi konec Zgornjesavske doline (od naselij najlepše Podkoren), Tromeja in Dobrač (desno za Tromejo).

Pogled s Špika na gozd Martuljek v smeri proti severu.

Pogled proti severovzhodu, na sredi je Kepa.

Pogled proti Jalovcu in Mangartu.

Pogled proti Prisanku in Razorju.

Pogled proti Mali (nižja spredaj) in Veliki Ponci (višja zadaj) ter Škrlatici (desno).

Pogled proti grebenu severovzhodno od Škrlatice in Ponc, kjer sta tudi Dovški križ in Kukova špica.

Ko sem se odpočil in si nadejal vrha sem se odpravil nazaj v dolino. Po vršnem pobočju Špika sem seveda šel po enaki poti, potem pa sem se odpravil po poti prot Kačjemu grabnu. Sprva sem hodil po lepem melišču med vršnima gmotama Špika in Lipnice. Hoja oziroma bolj tek med spustom po melišču je bil kot vedno res pravi užitek. Kmalu sem prišel do manjšega vršiča, kjer je bilo krasno mesto za pogled proti dolini in nekaj fotografij. Bilo je še sredi meliščnega sveta. Proti vrhu se je videlo melišče pod Špikom, ostenje Špika in Lipnice. Najlepši je bil pogled navzdol, kjer se ja najprej videl preostanek melišča, potem pa začetek vegetacije, najprej z rušjem in posameznimi macesni, nato pa z macesnovim gozdom. Lepo je bil odprt pogled tudi na košček doline Pišnice malo pred planino V Klinu, kamor pot tudi pride v dolino. Ob strani so se lepo videle tudi Frdamane police. Lep skalnat vrh, kjer je tudi precej travnatega sveta. Še vedno so se videli tudi Prisank, Jalovec in Mangart. Nato sem nadaljeval pot po melišču. Kmalu sem imel še najlepši pogled na vršno gmoto Špika in Lipnice ter meliščni svet pod njima, po katerem sem sestopil. Tam sem kmalu prišel med skale, kjer se je melišče končevalo. Potem me je pot vodila še nekaj časa nazaj čez melišče, dokler nisem prišel na rob macesnovega gozda. Pot je bila ves čas obsijana s soncem, bilo je tudi kar nekaj jasnega neba. Preden sem prišel na rob gozda, sem imel krasen pogled na gozdno mejo in vegetacijo ob njej, greben  Frdamanih polic s strani in greben vzhodno od Lipnice. Špik je bil še delno zakrit, povsem pa zgornji del melišč, po katerih sem se spuščal. Pot je ves čas vodila večinoma proti vzhodu. Nato je pot prešla v svet macesnovega gozda in ruševja. Tudi tu je bilo lepo. Pot je bila vseskozi ne preveč široka in relativno strma za tak tip vegetacije. Potrebno ej bilo nekaj previdnosti, saj je tudi malce drselo. Pot je vseskozi sledila grapi med grebeni. Ko se je macesnov gozd in ruševje končalo, so začeli prevladovati listavci. Pot tam vodi po zanimivem in zelo lepem gozdu, kjer so drevesa v grapi nižja. Vmes se je pojavljalo tudi še nekaj macesnov in grmov rušja. Čez nekaj časa je bilo ob poti na levem pobočju videti lep zrel bukov gozd, ki pa ni rastel okoli poti na dnu grape. Vso pot je bila potrebna previdnost, saj je bil spolzka.  Vmes je bil tudi kak klin, ki je bil v pomoč čez kako manjšo skalo.  Pot me je še nekaj časa vodila skozi gozd, potem pa sem prišel nad strmo pobočje ob kačjem grabnu. Kačji graben je ozek in globok graben, kjer je hudourniška struga. Na strmem pobočju ob njem pa vodi spodnji del poti. Na tem pobočju gozd ni več strnjen, ponovno je precej rušja, pa tudi macesnov in smrek, listnata drevesa pa so bila bolj majhne, tudi grmovne rasti. Z roba pobočja je bil tudi zelo lep pogled na širši sel doline Pišnice, kjer se nahaja tudi planina V Klinu in pa proti Vršiču. Tik nad vršičem pa je tudi sijalo sonce. Tako da je bil ob pogledu res poseben občutek. Pot po pobočju ob Kačjem grabnu je tudi rahlo izpostavljena, nekaj je tudi varoval. Vendar sem se predvsem v spustu hitro spustil čezenj pod Kačji graben. Tam je bil krasen pogled navzgor na Kačji graben, na njegovem koncu je bil tudi manjši slap. Proti dolini pa se je vlekla hudourniška struga, ki se je priključila prodiščem potoka Pišnice. Pot je vodila sedaj po položnem pobočju vzporedno s strugo med rušjem. Tu je bilo okoli strugo izjemoma rušnato pobočje, na levi in desni strani pa je bilo pobočje poraslo z gozdom. Tik preden sem prišel na makadamsko pot v Pišnici, pa je pot za krajši čas prišla v bukov gozd, že po nekaj metrih pa sem se vrnil na makadamsko pot, po kateri sem tudi prišel s Kranjske gore in se vrnil v dolino. Dolina ni bila več obsijana s soncem, ki je tam že zašlo za okoliškimi gorami, gore pa so bile še. V dolini je bilo tako že hladneje ter mirno in sproščujoče ozračje. Tako me je čakal še lep sprehod po dolini Pišnice do hotela Erike in prek Jasne do Kranjske gore. Mimo jasne sem se sprehodil po poti ob Pišnici na nasprotni strani, kot je cesta. Ob jasni me je čakal čudovit prizor. Dolina ni bila več obsijana s soncem, sonce je že zašlo za gorami, ravno jasna pa je bila še obsijana s soncem v precej ozkem pasu, saj je tam sonce še svetilo nad dolino Male Pišnice, nad katero je zašlo. Očitno je jesen pravi čas za to doživetje, saj ravno v jesenskem času pri Jasni zahaja sonce nad Malo Pišnico. To je tako še dodatno polepšalo dan. Ko sem podoživel še ta čudovit prizor, mi je preostalo le še to, da se napotim proti Kranjski Gori. Tam sem v delu naselja ujel še nekaj zadnjih sončnih žarkov, nad središčem Kranjske Gore pa je tudi sonce že zašlo. Nato mi je ostalo še nekaj časa za malo posedanja v Kranjski gori. Vmes sem se tudi ponovno nekoliko okrepčal. Ko pa je bil čas, da pripelje avtobus, sem se odpravil do avtobusne postaje in zelo zadovoljen z dnevom odpeljal domov.

Pogled z manjšega vršiča sredi melišča navzdol.

Pogled z vršiča na melišču proti Frdamanim policam.

Pogled s spodnjega dela melišča navzgor po melišču. Lepo vidna levo Špik in desno Lipnica.

Spodnji del melišča.

Pogled izpod melišča navzgor.


Pot navzdol med macesni in rušjem.

Svet macesnov in rušja ob poti.


Pot nižje dol skozi listnati gozd. V grapi, po kateri vodi pot, so drevesa majhna.


Ko se pot spušča, postanejo drevesa nekoliko višja, a še vedno manjša kot na južnem pobočju ob grapi.

Pot po pobočju ob Kačjem grabnu.


Kačji graben.

Pogled izpod kačjega grabna navzdol proti dolini Pišnice.

Z vzponom na Špik sem preživel enega najlepših dni letošnjega poletja. To je vrhunska gorska tura, kot sem že omenil ena najlepših v Sloveniji in prav gotovo spada med prvence slovenskih tur. Je čudovita izkušnja za vsakega gornika. Lep izziv je tudi za manj izkušene pohodnike,vendar jo ti morajo kot vsak obiskovalec gora vzeti z dovolj veliko mero spoštovanja. Tura je precej naporna, zahteva dovolj kondicije. Poleg tega pa je na določenih mestih potrebna tudi dovolj velika mera previdnosti. Gorski svet tam je res čudovit. Če se že odpravimo tja, pa je dobro, da se primerno obnašamo in gorski svet pustimo tako lep, kot je. Tako lepega gorskega kotička Slovenije bi bilo res škoda, če ne bi ohranil svoje lepote. Prav gotovo bi bil zelo zanimiv bi bil zelo zanimiv tudi za opazovanje živali in skrival marsikatero skrivnost. Vendar na takih gorkih turah po navadi le uživam v pogledih in razgledih na pokrajino in opazujem njeno zgradbo. Seveda pa ne izpustim iz rok, če se mi kaj kar samo pojavi pred očmi. Morda pa se bom sem kdaj odpravil tudi raziskovat in opazovat živi svet. Kakorkoli, tu vedno najdem veliko mero zadovoljstva in lepih doživetij in tudi tokrat me Špik ni pustil ravnodušnega. Bil je prekrasen zaključek letošnjih poletnih odprav, ki mi bo ostal v res lepem spominu.

Do prihodnjič, Aljaž

Ni komentarjev:

Objavite komentar