sobota, 26. september 2015

Zadnjica in Spodnja Trenta (1.9.2013)


Pozdravljeni, objavljam štirinajsto poročilo iz leta 2013, obisk Zadnjice in Spodnje Trente.







Letos sem nameraval Trento ter Zadnjico in Lepeno prehoditi v dveh obiskih, ker pa je bilo to preveč in mi ni uspelo, sem se jo odločil obiskati še enkrat. Tokrat sem obiskal Zadnjico in Belopotoške slapove ter del spodnje Trente, ki mi ga zadnjič ni uspelo prehoditi. Svojo pot sem začel pri Kampu Trenta v Zgornji delu naselja Trenta 2 km nad vasjo Na Logu. Tam sem izstopil, ker me je zadnjič soška pot vodila po drugi strani reke, zato nisem mogel fotografirati tega dela vasi. Zjutraj je v Gornjesavski dolini deževalo. Bila je ploha, ki smo jo prešli že pred Kranjsko Goro. Na Vršiču je še padlo nekaj kapelj dežja, nato pa se je začelo jasniti. Tako me je v Trenti pozdravilo sonce, vendar je bilo še precej oblačno, zjasnilo se je šele čez nekaj časa. So pa čez dan spet nastajali kopasti oblaki in popoldne sem proti koncu dočakal še eno malo daljšo ploho.

Po izstopu iz avtobusa sem se naužil pogledov na območju okrog kampa, potem pa sem se po cesti odpravil proti središču Trente. Na začetku vasi Na Logu pa sem zavil v Zadnjico. Že takoj na začetku Zadnjice sta bili dve manjši parkirišči. Skozi Zadnjico teče lep potok Krajcarica, do katerega sem se večkrat sprehodil in tudi posnel kako fotografijo. Pot oz. cesta skozi Zadnjico se po kratkem spustu na začetku ves čas po malem vzpenja. Najprej večinoma vodi skozi gozd, razen nekaj hiš vmes in privede do zadnjega parkirišča, kjer se razcepita poti za Kriške pode ter Dolič in Prehodavce. Tam so tudi zapornice. Do Belopotoških slapov je treba slab kilometer po cesti ki vodi do spodnje pogonske postaje žičnice za Kriške pode, le nekaj deset metrov stran se nahajata dva slapova. Sam pa sem šel najprej po Zadnjici. Kmalu za parkiriščem se odpre prvi travnik oz. pašnik, ki jih je tam okoli več, malo pa jih prekinjajo drevesa. Sprehodil sem se mimo vseh glavnih pašnikov in domov. V tem delu Zadnjice je res fantastična kulisa. Je lep pogled tako proti Trenti, kot na okoliške gore. Lepo se v okolici zlivajo tudi travniki in pašniki, skale, gozdovi in domovi. Na temi pogledi sem bil navdušen in napravil kar nekaj slik. Res se tam krasno preliva zelenje. Ko sem podoživel ta del Zadnjice, sem se vrnil do parkirišča in tam zavil so žičnice za Kriške pode in slapov. Nasproti žičnice je tamkajšnji Beli potok razširjen in je odprto območje, kjer se pogosto planinci in pohodniki osvežijo v vodi. Takoj nad tem pa so nekajmetrske brzice, za katerimi je tolmun, v katerega pada prvi, 15 metrov visok slap. Sam sem se najprej odpravil do zgornjega  4 metre visokega slapa. Tja sem moral najprej nekaj metrov po planinski poti za Kriške pode, nato pa stezica zavije proti slapu. Tam je pot malo izpostavljena, ker gre po strmem pobočju nad prvim slapom in tolmunom pod njim, zato je treba biti pazljiv, da ti ne spodrsne in padeš v globino. Pot pripelje pod zgornji slap na konec tolmuna. Najprej sem se sprehodil še nekaj metrov višje nad zgornji slap. Tam sem imel lep pogled proti dolini Belega potoka nad slapovoma in goro nad njo. Nato sem se spustil do zgornjega slapa. Tik pred slapom sem spet moral biti pazljiv, ker prideš na rob tolmuna, takoj za robom tolmuna pa voda že teče po skalnem žlebu in čez nekaj metrov se prelije v spodnji slap. Pod zgornjim slapom je prijeten kotiček, tolmun pa je značilne soško zelene barve. Nikakor pa se nisem mogel povsem znebiti občutka, da skoraj tik za mano voda pada 15m globoko v spodnjem slapu. Vrnil sem se do žičnice in se odpravil še do spodnjega slapa. Najprej je bilo treba narediti nekaj metrov po skalah ob potoku, potem pa sem šel mimo brzic, kjer se potok prelije po skalah do zgornjega slapa. Tudi pod temi brzicami je zelo lep, tretji tolmun tu, celo največji. Med slapom in brzicami je nekaj metrov počasnega toka, tudi pod slapom pa je manjši tolmun. Slap je res lep in zanimiv. Najprej drsi po skalah, potem prosto pada ob skalah, na koncu pa se razprši ob skalah in pade v tolmun. Tokrat je bil srednji del vidno ožji, predvsem zaradi manjše količine vode. Pod tem slapom je tudi zelo prijeten kotiček in tu sem si odpočil in privoščil malico. Bilo je lepo doživetje gorske narave.


Trenta pri kampu Trenta.


Pogled s ceste kmalu po kampu Trenta na vas Na Logu.


Zadnja serpentina vršiške ceste, kjer je tudi odcep za Zadnjico, s katerega je fotografija posneta.


Krajcarica v spodnjem delu Zadnjice.

Lepote osrednjega dela Zadnjice:








Parkirišče v Zadnjici za Kriške pode, Dolič in Prehodavce:




Začetek tovorne žičnice na Kriške pode.


Pogled proti središču Zadnjice iznad Spodnjega Slapa.


Zgornji Belopotoški slap.


Spodnji Belopotoški slap.


Manjše brzice in tolmunček pod Spodnjim slapom.

Po malici sem se odpravil nazaj proti vasi Na Logu. Preden prideš do centra vasi, je treba po mostu čez Krajcarico, preden se ta izlije v Sočo. Pred tem pride do vasi soška pot, tam pa se tudi zavije nazaj nanjo, vodi pa po nasprotni strani Soče. Odločil pa sem se, da se bom tam vračal, najprej pa sem šel po cesti skozi vas. Ker so mi pač vasi v Trenti zelo všeč, se pač rad sprehajam po njih. Tako sem se po cesti sprehodil skozi center vasi Na Logu, potem pa po cesti nadaljeval do naslednjega dela naselja, kjer je tudi gostišče in kamp Triglav. To je nekako še tretji del naselja Trenta, ki je nekoliko večji z več hišami na kupu. Drugje, tudi do konca Spodnje Trente pa se pojavljajo le še po posamezna hiša ali dve oz. posamezni kmečki domovi. Ves čas sem užival ob pogledih naokoli in naredil tudi nekaj lepih fotografij. Vmes sem tudi zavil do Soče, ki tam nekoliko razširi strugo in je ustvarila nekaj prodišč, tam je bil prijeten kraj, tudi za fotografijo. Za kampom Triglav je most čez Sočo in cesta se iz levega brega Soče prestavi na desni. Obratno je s soško potjo, ki je prej šla po desnem bregu, tukaj pa se prestavi na levi. Zato mora priti že na drugo stran mosta in potem čez most. Tam sem se ji tudi sam priključil in nadaljeval po levem bregu Soče.  Še pred tem sem se razgledal po reki z mosta. Soška pot vodi najprej po gozdnem terenu ob reki. Večkrat sem se lahko spustil tudi k reki. Potem pride do prvega travnatega področja in nekaj hiš. Je le eden izmed mnogih podobnih kotičkov, vendar so vsi krasni in vsaj po svoje poseben. Tam je tudi most čez Sočo. Šel sem tudi na most in se razgledal po Soči. Tu je imela Soča tudi sedaj še poln tok. Kmalu pa je začasno presahnila. Pot nadaljuje naprej po gozdu, še enkrat sem lahko stopil do Soče, ko je še imela vodo. Potem pa pot zavije nekoliko stran od reke po gozdu in do manjšega travnika (gozden jase) s staro hišo, verjetno zapuščeno. Tudi Soča zavije tam nekoliko stran od ceste. Po gozdni jasi sem spet uzrl Sočo. Vendar je bila tam večinoma le suha struga z nekaj posameznimi lužicami, kot ostanki toka. Seveda, ko je padavin dovolj, tudi tu teče reka, Soča je takrat tudi plovna za kajake in kanuje že od vasi Na Logu. V sušnem obdobju pa tu začasno presahne in pride po kakem kilometru ali dveh spet na plano. Presahlo strugo sem videl malo nižje s ceste že ob obisku Šunika po močni suši še pred deževjem. Po manjšem deževju sem tam videl manjši tok s ceste, ko sem obiskal Bovško kotlino. Nisem pa takrat videl tega dela, kjer Soča zavije stran od ceste.  Morda pa je ta del ostal suh, ali pa je teklo nekaj vode in po nekaj dneh spet presahnilo. Tudi nižje dol, kjer je bil pred nekaj dnevi še lepo viden manjši tok, je reka spet začela presihati, tok ni bil več sklenjen. Pogled na suho strugo je bil res zanimiv. Pot se je nato tudi dvignila in lahko sem jo opazoval tudi malo z višine.  Pot je šla še malo skozi gozd, pogosto so v gozdu na poti tudi krajše ali daljše lesene stopnice, lepa popestritev poti, za nekatere pa tudi olajšana hoja na določenih mestih. Kmalu sem spet prišel na večji travnik nad reko, kjer je bilo tudi nekaj domačij. Tam je bil tudi lep pogled na strugo, kjer je tu nekaj metrov bil, kar spodoben tok, potem pa je sledil spet tisti šibkejši tok, ki sem ga že omenil, torej tisti del struge, ki je spet presihal. S travnika je lep pogled na cestno galerijo. Tam je tudi ena od informacijskih tabel na soški poti, ki pojasni, zakaj so galerijo zgradili. V tem delu dolini sta dva aktivna podora na nasprotnih straneh reke. Eden je pred leti zasul cesto, zato so tam zgradili galerijo. Pot nato vodi po travniku mimo domačij. Pod podorom na tej strani so se v pokrajino krasno ujeli balvani, ki dajejo res lepo kuliso. Potem pot nadaljuje skozi gozd na Sočo. Enkrat vmes se Soča lepo odpre. Kmalu pride do zame najzanimivejše brvi na soški poti. Preden pride do brvi je celo nekaj jeklenic, saj je pot malo izpostavljena. Ni sicer nič posebnega, a za povsem neuke turiste vsekakor dobrodošla. Na tej strani Soče je breg skalnat in pot gre malo med skalami. Brv potem vodi čez Sočo tam, kjer je tudi v strugi veliko skal, voda pa se mednje preliva. Poleg korit meni ena najlepših točk na Soči. Voda ima tam tudi značilno temnejšo smaragdno barvo, saj tok med skalami ni plitev. Res fantastičen prizor. Soška pot gre tu za krajši čas na desni breg Soče pod cesto. Ko sem prišel do brvi je bilo že nekaj časa oblačno in tam so se pojavile prve kaplje dežja, kmalu pa je začelo rahlo deževati. Pojavila se je ploha, ki je trajala kar dve uri, do konca mojega pohoda. Zato sem seveda moral čez nahrbtnik potegniti prevleko za dež in vzeti ven dežnik. Pot poteka le nekaj 100m na desnem bregu Soče. Soča tu kmalu dobi spet povsem miren dolinski tok. Vmes sem se na koncu skalnate struge lahko spustil do nje in napravil nekaj fotografij. Čez nekaj 100m je most čez Sočo, ki vodi do domačije na drugi strani. Tam gre pot spet na drugo stran reke. Tam sem tudi zadnjič zaključil s hojo, na koncu že tekom po soški poti. Zato sem tu obrnil, nazaj pa sem šel po cesti, da sem se sprehodil še po desnem bregu reke. Del poti sem že zadnjič pretekel, dokler me ni dohitel avtobus. Danes pa sem imel dovolj časa in se lahko z mojim normalnim hitrejšim pohodniškim tempom vrnil nazaj.


Zgornji del vasi Na Logu.


Za drevesi skrit spodnji del vasi Na Logu.



Del Trente pri kampu Triglav, tam se začenja Spodnja Trenta (zgoraj izpred naselja navzdol po dolini, spodaj z druge strani naselja navzgor po dolini).


Nekoliko širša struga Soče med vasjo Na Logu in kampom Triglav, tam je tudi več prodišč. Slikan pogled navzgor po strugi.


Pogled proti Trebiškem dolu in Prehodavcem. V tej smeri poteka tudi pristop na Prehodavce direktno s Trente, tabla tja usmerja kmalu po vasi Na Logu, na to pot pa se da priti tudi s kampa Triglav.


Soška pot kmalu po mostu čez Sočo v Trenti.


Soča z mostu pri prvem travnatem področju.


Stopnice na poti.


Gozdna jasa s staro hišico.


Suha struga Soče na okljuku, kjer zavije stran od ceste.


Pogled po dolini z bližine cestne galerije. Ta vidna tudi na fotografiji, nad njo viden skalni podor na desnem bregu Soče.


Skalni podor na levem bregu Soče, pod njim starejši skalni bloki, ki so tja prišli že dolgo pred zadnjim skalnim podorom.


Zapuščena domačija pod skalnim podorom na desnem bregu Soče.


Soča med skalnima podoroma in naslednjo brvjo čez reko.


Zadnja brv, ki sem jo prečkal, meni ena najbolj zanimivih.



Soča pri mostu, kjer sem obrnil.

Tudi po cesti mi je bilo lepo hoditi, saj gre po robu gozda in travnikov ter mimo posameznih domačij. Večkrat je tudi lep pogled na Sočo, kjer je struga, kot sem že večkrat omenil na tem delu vmes v poletni suši suha. Vmes sem naredil tudi nekaj fotografij. Šel sem seveda tudi mimo galerije, seveda pa tam ne smeš hoditi skozi galerijo, ampak ob njej. Počasi sem prišel do mosta glavne ceste čez Sočo pri kampu Triglav. Dež je bil le rahel. Bila je sicer blažja nevihta, katere center pa je bil v Bovški kotlini. Ko sem se bližal mostu je nevihta ponehovala, oblaki so se začeli trgati in med pogledom proti vasi Soča in Bovcu sem že videl, da se je počasi pričelo jasniti. Kjer sem bil jaz pa je še vedno deževalo. Ko sem že mislil, da bo konec, se je tu ustvaril nov center padavin in začelo je celo malo močneje deževati, ni pa se ulilo. Tako je deževalo vse do konca pohoda. Na koncu v vasi Na Logu, ko je še vedno rahlo deževalo se je lepo videlo, kako samo nekaj kilometrov proti Soči in Bovcu že sije sonce. Kmalu je dež ponehal tudi v Trenti, bilo pa je zanimivo kako se je ravno tam, kjer sem bil jaz zavlekel. Zadnji del pohoda nisem nadaljeval po cesti, ampak sem ostal na desnem bregu Soče in šel po soški poti nasproti centra Trente do brvi, kjer sem zadnjič prišel od izvira Soče. Hodil sem po precej bogati obrečni, tudi drevesni vegetaciji na peščenih in prodnatih tleh. Še enkrat sem se spustil do Soče pri prodiščih. Kmalu sem prišel do mosta čez Sočo, ki vodi do domačije na tej strani. Domačija se nahaja na lepem travniku na zelo lepi lokacij. Sprehodil sem se tudi čez most na drugo stran, potem pa vrnil nazaj, saj soška pot še naprej pelje po tem begu reke. Ko sem šel mimo domačije, sem nekako zgrešil, kje se soška pot nadaljuje od mosta, zato sem hodil čez travnik in nato med drevesi po skromni, rahlo shojeni stezici v pravi smeri naprej. Ker je deževalo in bilo mokro, sem se tam pošteno zmočil, prej sem bil pod dežnikom v večini kar suh. Končno sem nato prišel nazaj na soško pot, ravno nad info točko soške poti, ki nam kaže panoramo na gore nad Trento, ki so tam vidne. Od tam se vidi tudi Triglav. Tokrat so bili vrhovi med ploho v oblakih, zato jih pač nisem videl. Od te točke pa je bil tudi lep pogled na Sočo, ki tam naredi tudi enega izmed mnogih svojih ovinkov. Kmalu po tej točki sem po poti, ki je šla po gozdu, po precej strmem pobočju nad strugo Soče prišel do brvi čez Sočo, ki usmerja proti vasi Na Logu. Kot sem že omenil, sem do tam prišel tudi zadnjič z izvira Soče. Tako sem se vrnil do Loga, kjer sem počakal avtobus. Ker sem bil moker, sem se pred prihodom avtobusa še preoblekel, nato pa se vrnil domov.



Začetni del Spodnje Trente.


Na tem mestu sem zadnjič, ko sem obiskal Šunik, slikal suho strugo, tokrat je tam ponovno bil tok Soče.


Med obrečno vegetacijo ob prodiščih pri vasi Na Logu je tudi veliko borovcev.


Domačija na levem bregu Soče, nasproti vasi Na Logu.


Soča pod vasjo Na Logu.

Trenta mi je ponovno dala nepozabno dogodivščino, kot vedno. Zato se tudi vedno tako rad tja vračam. Po eni strani priporočam obisk te dežele, ki je res prekrasna, po drug strani pa si želim, da ta ostane zmeren in ne prenatrpan. Tako je bolje za naravo, domačine, pa tudi za mnoge obiskovalce, ki si tam želijo nekaj samote in miru.

Do prihodnjič, Aljaž 

Ni komentarjev:

Objavite komentar