Zadnja Trenta (22.7.2013)

Pozdravljeni, objavljam tretje poročilo iz leta 2013, obisk lepot Zadnje Trente.

Letos v Zgornjem Posočju nisem imel namena obiskati le nekaj gora, temveč raziskati tudi doline. Namen sem imel prehoditi celotno dolino Trente in obiskati Bovško kotlino. Ker je Trenta od zatrepa pod Bavškim Grintavcem do konca zelo dolga, sem njen obisk razdelil na dva dela (kasneje se je izkazalo da sem jih potreboval malo več). Ta je bil prvi, ko sem obiskal Zadnjo Trento ter slapove Suhega potoka. Ogledal sem si tudi izvir Soče, nato pa se po soški poti odpravil do središča Trente Na Logu. V mislih sem imel še obisk Zadnjice do Belopotoških slapov, a je za to zmanjkalo časa.

Začetek poti je bil podoben tisti na Bavški Grintavec, saj je pot sprva ista. Pri izviru Soče sem šel za enkrat mimo, obiskal sem ga pozneje. Nato sem sledil enaki poti kot zadnjič naprej do parkirišča v Zadnji Trenti. Spet je bil užitek hoditi po tej prečudoviti dolini. Tudi preko celega prodišča je bila pot enaka. Tam sem ob poti naletel tudi na alpsko vrsto orlice, prelepo rastlino, ki spada med zlatičnice. Po nižinah bi lahko tisti, ki ga rastline zanimajo opazil predvsem večjo navadno orlico. Na koncu prodišča, ko se pot proti Bavškemu Grintavcu zagrize v pobočje, pa se poti razcepita. Tokrat se  je bilo treba odpraviti levo naprej po dolini. Najprej gre za relativno široko in še kar suho strugo Suhega potoka. Seveda je ta struga suha v  tem selu leta, jeseni ob deževjih pa ta potok »oživi« in se pretaka po tej strugi. Pot večinoma vodi po gozdu ob robu struge. Pot vodi vedno globlje v dolino in v takem predelu dobiš res poseben občutek skrivnostnosti in lepote. V taki alpski dolini je še vedno kar precej listavcev, ki so v Posočju tako ali tako še dodatno precej bolj pogosti od iglavcev. Še največ iglavcev se mi zdi, da se pojavi v osrčju Zadnje Trente pred tem delom. Seveda tu ne štejem področje pred gozdno mejo s predvsem macesni. Kmalu se v potoka tu strugi pojavi voda. V zgornjem delu v bližini slapov potok še vedno teče tudi poleti in v tem delu ponikne. Gre res za čudovit potok. Kmalu po nekaj ovinkih potoka se pojavi krajša in manjša soteska ki pripelje do spodnjega slapu Suhega Potoka.

Pogled na Zadnjo Trento z domačij.

Metulj lastovičar v Zadnji Trenti.

Pot po Zadnji Trenti mimo prodišča.

Pogled nazaj proti Prisanku in Razorju, slikan na poti nazaj.

Orlica ob poti.

Pot proti slapovom.

Suhi potok pred vstopom v manjšo sotesko.

Pri spodnjem slapu je prav prijeten kraj, kjer se lahko prepustimo toku in šumenju vode. Slap je visok 12 metrov. Tudi sam se tu malo ustavil in podoživel to čudovito delo narave. Večina ne zelo številnih obiskovalcev verjetno tu zaključi svojo pot k slapovom. Vsaj tako je bilo ta dan, ko je bil obisk slapu po mojem dozdevanju kar številčen glede na običajno. Morda nekateri niti ne vedo, kje se gre še naprej proti ostalim slapovom. Treba se je od tega slapa vrniti pred kratko sotesko, kjer pot na drugi strani potoka, na levem bregu zavije navzgor. Treba je biti pozoren, da jo z glavne poti uzreš. Tudi v nadaljnje sem imel nekaj težav pri tej neoznačeni poti, saj po obisku drugega slapu nisem uzrl poti proti zgornjem slapu in sem moral iti kar po brezpotju skozi gozd. Vendar sem jo opazil na poti nazaj in se po njej vrnil. Pot vodi skozi lep in miren gozd. Pripelje nad Spodnji slap. Tu sem bil res navdušen nad potokom ki teče po vmesni stopnji med srednjim in spodnjim slapom. Gre za čudovit preplet tolmunčkov manjših brzic in mini slapov. Ta del se konča s srednjim dvojnim slapom. Gre za dva približno enako visoka slapova. Za tem sem se seveda odpravil še do zgornjega slapu. Nad dvojnim slapom prideš spet do krajše soteske, ki je na koncu odprta. Fantastičen kraj za to, da najdeš svoj mir. Sploh je tu lepo sredi dneva, ko dolino na polno obsije sonce. Tudi ko je dan že kar precej vroč, kakor je tega dne bilo, je bilo tu kar prijetno. Že s soteske je viden krasen pogled na zgornji del zgornjega slapu, spodnji del pa zakriva skala, saj pada v globok tolmun. Na drugi strani potoka vodi naprej kar precej uhojena steza. Vendar pa je tik pod tolmunom manjši dvojni slap visok nekaj metrov. Prehod do tolmuna pod zgornjim slapom je precej težak, treba je malo poplezati. Poleg tega tudi zelo drsi. Na srečo je bilo v tem bolj suhem delu leta vode manj, pa tudi skale manj mokre in sem sam pazljivo, a brez večjih težav prišel do zgornjega slapa. Vendar opozarjam da tudi v tem delu leta to ni za vsakogar! Ko je pogostejši dež in več vode pa je po mojem prehod še težji. Ko sem zadovoljen to krajše plezalno mesto premagal pa kar naenkrat: Poglej to, povodni kos! No takoj za tem pa še siva pastirica. Gre za dve krasni ptici, ki se jih rado pričakuje na takem kraju. Povodni kos je sploh značilen za alpske reke in potoke, ki jim vseeno lahko sledi vse do nižin nedaleč od gora. Tu sem opazil enega, vendar po navadi živi v parih, zato verjetno tu na tem območju prebiva en par. Siva pastirica pa je značilna za reke in potoke po večini države. V tolmunu pa me je pričakal res veličasten prizor. Vidi se sicer le spodnji del slapu,vendar že to je fantastično. Vode je bilo ta dan malo in ni bilo skoraj nič pršca v tolmunu. V spodnjem delu se slap razcepi na dva pramena, ki padata nekaj metrov narazen v tolmun. Skupno je ta slap visok kar 111 metrov in je najvišji v Triglavskem narodnem parku. Tu sem se nekoliko ustavil, podoživel ta čudovit prizor in se spustil nazaj v sotesko pod slapom. Ponovno sem uzrl povodnega kosa, ki očitno ni daleč »pobegnil«, vendar je hitro odletel in ga potem nisem več videl. Tam sem si tudi privoščil malico. Res je bilo posebno doživetje jesti malico v tako čudovitem, skrivnostnem in osamljenem kraju. Med premorom sem uzrl še nekaj sivih pastiric, ki so se spreletavale okoli potoka.

            

Spodnji slap Suhega potoka.

Tolmunček pod manjšim slapiščem med spodnjim in dvojnim slapom.

                   

Srednji dvojni slap Suhega potoka.

                  

Suhi potok pod zgornjim slapom.

           

Zgornji del gornjega slapa.

          

Spodnji del zgornjega slapa.

Premor je bil zelo sproščujoč, potem pa sem se počasi odpravil nazaj. Po isti poti kot sem prišel sem se vrnil do izvira Soče.  Tudi ta dan sem ob poti do slapov in nazaj videl precej metuljev. Veliko je bilo predvsem rjavčkov, pojavljali pa so se še mali koprivar, citronček, dnevni pavlinček, belini, tudi lastovičar, razveselil pa me je tudi admiral. Parkrat sem opazil se po dolini spreletavati tudi enega izmed kačjih pastirjev. Tudi pri izviru Soče gre za čudovito predstavo vode. Od koče pri izviru Soče gre krajša pot ob strmem toku Soče polnem brzic. Tik pod izvirom je v ozkem tolmunu tudi manjši slap. To tja je pot uhojena in lepa. Povsem do izvira Soče nad ta manjši slap pa vodi nekaj jeklenic in klinov. Vendar za veščega gornika niso potrebne (čeprav nikoli niso odveč), bolj za neizkušene turiste. Zadnjih nekaj metrov pred izvirom so potrebne. Vendar je v tem letnem času krajša soteska med izvirom in slapom suha, zato se lahko do izvira sprehodi tudi tam, ali pa naredi krog. Tudi sam sem ga napravil. Izvir je prijetno mesto, kjer lahko v tolmunčku gledamo vodo prelepe smaragdne barve. Ko sem podoživel ta kraj, sem se vrnil do koče. Tam sem si v lijaku za ta namen natočil nekaj pitne vode in se odpravil naprej.

Slapišče pod izvirom Soče.

             

Izvir Soče.

Od izvira Soče navzdol skozi Trento pa poteka soška pot. Kmalu po koči zavije s ceste. Vije se skozi lep gozd in vmes se večkrat odpre pogled na zgornji tok Soče. Soča se tu hitro razširi v manjšo reko. Čez nekaj časa se odcepi stranska pot, ki pripelje prav do Soče in tam lahko podoživiš rekov začetnem delu toka. Kmalu se pot vrne na cesto tik preden se ta priključi cesti z Vršiča. Tu je bilo treba iti po cesti. Druga možnost je navzgor po cesti do Kugyjevega spomenika, potem pa po drugi strani Soče dalje. Cesta naredi nekaj ovinkov in gre po mostu čez Sočo. Kmalu za tem leži večje parkirišče desno ob cesti. Temu pa sledijo prve hiše in začetek naselja Trenta, ki je tu še kar nekaj časa precej razredčeno. Na tem mestu se tudi izliva pritok Mlinarica v Sočo. Pot se čez brv tu odpravi čez Sočo. Tam se je priključi tudi pot od Kugyjevega spomenike, sicer pa tu pot vodi do začetka korit Mlinarice, tja se pride hitro, saj je pot kratka. Gre kar za precej veličasten prizor. So tudi hladno in prijetno mesto. Tudi v koritih Mlinarice sem opazil Povodnega kosa. Očitno tudi tu prebiva en par. Pod razglednim mestom po ko pada tudi manjši slap, ki pa se ga ne vidi. Nižje se da priti povsem do potoka, vendar tudi od tistega mesta ne vidimo nekaj metrov visokega slapa v celoti. Zadnjih nekaj metrov korit je mlinarica precej mirna. Potem pa teče še čez nekaj kamenja in brzic ter se izlije v Sočo. Za nadaljevanje soške poti sem se moral vrniti do Glavne ceste. Kmalu po tem pa pot ponovno zavije z glavne ceste. Vodi po nasprotni strani Trente kot so hiše in občasno travniki. Pot poteka sprva precej ob Soči in sem si ogledoval svet ob njej. Nasproti cerkve v bližini botaničnega vrta Julijana pa reko preči brv. Tu sem se sprehodil tudi na drugo stran. Vendar sem se nato vrnil na pot. Ta kmalu pride na sproti prvega kampa ob Soči. Tudi tam je bila ena brv, ki pa je žal že povsem propadla. Uzrl sem tudi eno zapuščeno domačijo na tej strani reke, večina jih je namreč na drugi, ob cesti. Okoli nje so tudi travniki, ki pa se zaraščajo. Trava še uspeva, a je že na pol gozd s precej drevesi. Po že kar precej hoje me je za konec  čakalo neprijetno presenečenje.  Bilo je treba opraviti še nek krajši vzpon, pot je zavila malo stran od reke. Vendar mi ni bilo hudega, kmalu je sledil še krajši spust. Tu se soška pot nadaljuje naprej po tej strani še nekaj časa, sam pa sem tu za ta dan zaključil. Čez brv sem šel čez Sočo in prispel do naselja Na Logu. Mimo nekaj hiš privede sedaj že makadamska pot do glavne ceste pred mostom čez Krajcarico, ki je pritok Soče iz Zadnjice, ki se tu odcepi od glavne doline. Sedaj sem imel do odhoda avtobusa nazaj še slabo uro časa. Sproščeno sem se sprehodil skozi  vas najprej proti Zadnjici do zadnje serpentine Vršiške ceste. Nato pa še do druge strani vasi Na Logu čez Krajcarico, kjer je tudi informacijsko središče TNP. To je res lepa vas in je meni ena najlepših v Sloveniji. Malo sem še užival v prekrasnih pogledih okoli po dolini, si privoščil nekaj malice, potem pa je prišel avtobus in moral sem se odpraviti domov.

Soča pri zgornjem delu soške poti.

Korita Mlinarice.

Soča ob soški poti.

Soča z brvi pri vasi Na Logu.

Zgornji del vasi Na Logu s pogledom proti Zadnjici.

Spodnji del vasi Na Logu, kjer je tudi informacijsko središče TNP.

Pogled z vasi Na Logu navzdol po Trenti.

Slapovi suhega potoka so fantastičen kraj in so zelo vredni ogleda. Vendar pozor pred tolmunom zgornjega slapu. Do tja ne more vsakdo! Tudi sicer ti ne sme biti hoja v gore povsem tuja. Na kakih mestih je treba biti malo previden. Izvir Soče je sicer zelo obljuden, a vreden ogleda. Soška pot pa je prijetna pot primerna za izletniške pohode. Tudi korita mlinarice so vredna ogleda. Vendar se je treba na takem območju obnašati zelo naravi primerno in jo ohraniti čim bolj tako, kot je, saj je ta del biser naše države in tudi v svetovnem merilu poseben. To pa žal večkrat ni ravno praksa. Zato se mi pretiran obisk območja vseeno ne zdi primeren, vseeno je bolje, če je obiskovalcev zmerno število in tudi tako prijetneje za same obiskovalce. Narava nam je veliko dala, zato je lepo od nas, če tudi mi njej vračamo uslugo.

Do prihodnjič, Aljaž