nedelja, 23. avgust 2015

Vrhovi nad Pokljuko (21.8.2013)

Pozdravljeni, objavljam osmo poročilo iz leta 2013, prečudovito gorniško turo o vrhovih nad Pokljuko.

Predzadnji avgustovski teden je bil posvečen Pokljuki. Opravil sem dve gorski turi in dva pohoda po Pokljuki. Prvi je bil pohod na planino Uskovnico iz Rudnega polja. Sledili sta dve gorski turi. Prva je bila po vrhovih nad Pokljuko od Debele peči do Tosca, druga pa na našo najvišjo in simbolno goro Triglav. Zadnji dan sem obiskal še tri pomembnejša pokljuška barja – Šijec, Veliko blejsko barje in Goreljek. Pred prvim pohodom na Uskovnico sem žal po polnjenju pozabil vrniti baterije v fotoaparat, zato nimam foto dokumentacije. Sem se pa ta dan posvetil opazovanju ptic, pa tudi metuljev, zato bom pri članku o barjih omenil, katere vrste sem videl ta dan.  Naslednji dan po tem pohodu sem deževen dan izkoristil za počitek. Še dan kasneje pa sem se odločil odpraviti v gore.

Pot na vrhove nad Pokljuko sem začel pri Šport hotelu na Pokljuki. Od tam sem se odpravil preko planin Zajavornik (nekateri uporabljajo skrajšano ime Javornik) in Lipanca na Debelo peč, potem pa čez vrhove do pod Viševnika, na Viševnik, za konec pa še na Veliki Draški vrh in Tosc, od tam pa sem sestopil na Rudno polje. Zjutraj me je zbudilo sonce, a se je hitro spet pooblačilo. Temperatura pa je bila ravno prava za hojo. Od Šport hotela sem hitro prišel do glavne pokljuške ceste, od tam pa po nekaj metrih spet zavil desno s ceste po makadamski cesti, ki vodi do planine Zajavornik. Ta se zelo počasi vzpenja, pred planino pa je krajši vzpon in spust. Zjutraj sem tako lahko doživel še pokljuške gozdove v osrčju planote. Hoja tu je bila prijetna in pomirjujoča. Po zelo vročem in precej sončnem poletju sem se počutil že kar malo jesensko, kljub temu da so še vedno vladale povprečne poletne temperature. Tako pač je v gorah tudi poleti. Temperature niso visoke in če ni sonca ali zelo vroče, je hitro hladno.


Pot skozi pokljuške gozdove.

Po prihodu na planino Zajavornik se je odprlo nekaj razgleda. Od tam so lepi pogledi na vrhove, ki sem jih kasneje obiskal od Debele peči do Viševnika. Razgled je bil še vedno dober, saj so bili oblak precej nad temi vrhovi, le vrh Triglava je bil v oblakih, kar sem opazil, ko sem prišel na ta greben. Planina Zajavornik je lepa planina s kar nekaj domovi (nekateri so danes tudi vikendi). Planina je kar velika in je sprehod po njej zelo lep. Polet se tam pasejo krave, pozimi pa so tam večkrat urejene tudi tekaške proge, ki so ob zadostni količini snega povezane tudi z Rudnim poljem in Mrzlim studencem.



Planina Zajavornik, v ozadju zgoraj Debela Peč, spodaj Viševnik.

Na drugi strani planine je gozdna cesta, ki pride z Mrzlega studenca in tam je tudi večje parkirišče. Tam največkrat parkirajo obiskovalci Lipance in Debele peči. Pot tja vodi po široki poti naravnost naprej čez cesto. Najprej se vzpenja dokaj položno še vedno skozi gozdove. Vmes pa preči eno izmed gozdnih cest in tam se strmeje vzpne proti Lipanci. Kmalu pride do zdajšnje poseke, kjer se priključi pot z Rudnega polja. Nato se vzpenja naprej in kmalu (sploh če imaš hiter korak kot jaz) se pojavi ograja in manjši travnik, ki naznanja planino Lipanco. Potem pa je do glavnega dela planine še nekaj hoje po gozdu najprej nad travnikom in nato na drugi strani ob planini. Na planini stoji tudi planinska koča (Blejska koča na Lipanci). Koča je večkrat odprta tudi vse leto. S planine je lep pogled na Pokljuko, zgoraj pa jo obdajajo prekrasni macesnovi gozdovi. Na planini sem se ustavil le za kako sliko in malo pogleda potem pa sem se odpravil naprej.


Planina Lipanca in Blejska koča.

Desno od planine vodi pot proti Lipanskem vrhu, jaz pa sem šel levo proti Debeli peči.  Najprej pot vodi skozi prekrasen macesnov gozd. Hoja po taki pokrajini mi je vedno užitek, saj mi je macesnov gozd zelo všeč, sploh lep je jeseni, ko se macesni zlatorumeno obarvajo. Na poti sta še dva odcepa proti Lipanskem vrhu z druge strani in Lipanskim vratcem ter Brdom. Vmes je večkrat krajša ravnina in na zadnji se macesnov gozd konča in pot se vzpne po pobočju med rušjem. Na vrh grebena pride v bližini Brd, nato pa vodi pod vrhom grebena na Debelo peč, pod vrhom katere je še krajši vzpon. Že na Lipanci so se ta dan oblaki trgali, tu gor pa se je pokazalo sonce.


Pot proti Debeli Peči med Macesni.

Z Debele peči je zelo lep razgled na Pokljuko, del Karavank, Bohinjske gore, po grebenu proti Draškemu vrhu ter na Triglav in Rjavino. Tam sem si malo odpočil in privoščil manjšo malico. Nisem pa še bil kaj preveč utrujen (razumljivo, saj je bilo s Pokljuke do sem manj kot 800m vzpona) in z lahkoto nadaljeval naprej proti Brdom.


Pogled na Brda ob prihodu na greben.

Debela Peč.

Pogled z Debele Peči proti Brdom in naprej po grebenu.

Pot gre tudi pod Brdi, a naredi tudi ovinek na vrh. Tudi to je zelo lep vrh. Tu rušje seže kar visoko, saj so vsi vrhovi med rušjem, le na povsem vrhu Debele peči in delno Brd ga ni in je travnato. Seveda pa gre za tipično pokrajino, ki je delno tudi mozaični preplet manjših travnatih mest med rušjem. Marsikje je na 1900-2000m že travnato, vendar največkrat če so vrhovi višji, na vrhovih do okoli 2000m pa pogosto sega rušje do vrha. Ko sem stopil na Brda, se je skoraj povsem zjasnilo, tudi Triglav ni bil več med oblaki. Kmalu pa so se začeli pojavljati sedaj kopasti oblaki (prej so bili plastoviti).


Krma in Radovna z Brd.

Triglav in Rjavina z Brd.


Debela peč z Brd, lepo vidna oba obraza gore, tako skalna stena nad Krmo, kot položnejša  južna pobočja nad Pokljuko.


Pogled na Brda s poti proti Lipanskem vrhu.

Turo sem nadaljeval čez Lipanska vrata proti Lipanskem vrhu. Celotno območje teh vrhov je prekrasen rušnat svet nad gozdno mejo z manjšimi travniki in travnatimi mesti vmes. Z grebena pa so prekrasni pogledi na macesnove gozdove pod njim. Nad planino Lipanco je celo nekakšna kotanja, kjer so ti gozdovi. Ko sem prišel do manjšega vrha pred Lipanskim vrhom me je presenetilo nekaj metrov jeklenice na drugi strani. Pot do Lipanskega vrha je spet enostavna. Vendar sem tu že začel čutiti hojo gor in dol po vrhovih in nenehno spremembo ritma kmalu po začetku takega terena, vendar mi še ni bilo hudega.


Lipanski vrh z manjšega vrha, pod katerim so bile jeklenice.


Pogled na Lipanco in Pokljuko (v ozadju planina Zajavornik) izpod Lipanskega vrha.

Takoj za Lipanskim vrhom so sosednje Mrežce. Krajši greben med njima pa je rahlo izpostavljen in zavarovan z jeklenicami. Previdnost na obeh delih z jeklenicami ni odveč. Na drugi strani Mrežc pa je lepo položnejše pobočje, delno tudi travnati. Vso pot po grebenu sem užival v tem gorskem svetu in pogledih okoli, tudi na obe strani grebena in na vse vrhove. Zadnje dva vrhova Vrh Razora in Debeli vrh običajna pot obide. Vendar pa nove markacije vodijo tudi čez njiju. Tam sem nekako sledil markacijam in zgrešil običajno pot, po kateri sem nameraval iti. Pot čez oba vrhova je še ozka in ne povsem utrjena, vmes se malo tudi prekinja. Med sestopom z Debelega vrha pa je zelo ozka pot le delno, delno pa je sploh ni, je bilo le malo shojeno. Poleg tega se je bilo treba stalno prebijati skozi rušje. Malo sem se pošalil: »Kdo za vraga je tu markiral brezpotje!?«. Očitno je bilo markirano še preden se je tu povsem utrdila pot, na koncu pa sem morda tudi zašel s poti, čeprav je bilo rahlo shojeno. Ta ovinek se mi je zdel malo nepotreben, vendar mi ni bilo hudega. Na koncu sem ga bil vesel, da sem še kaj zraven doživel in podoživel ta gorski svet.

Pogled z Mrežc proti Debelem vrhu ter Viševniku in Draškima vrhovoma v Ozadju.


Mrežce s poti proti Debelem vrhu.


Čudovit Macesnov gozd pod Mrežcami.

Pod debelim vrhom se ta rušnati greben konča. Pot se vzpne proti srenjskemu prevalu. Vmes se spet poravna ob nekakšni kotanji severno pod Viševnikom, kjer se Viševnik pokaže v povsem drugačni luči kot običajna travnata južna pobočja, ki so vidna s Pokljuke. Severna stran je povsem običajna visokogorska, a ne prav visoka stena (le cca. Slabih 200 m). Od tam sem se povzpel na Srenjski preval in od tam na Viševnik, ki je bil z ene strani tudi krajši ovinek, a nepogrešljiv. Na srenjskem prevalu previdnost predvsem tistim, ki gora niso vajeni med skalami ni odveč. Na Viševniku sem si privoščil nekaj malice in se tudi malo odpočil. Tudi s tega priljubljenega vrha (sploh pozimi) je lep razgled na Pokljuko in Triglav, pa tudi proti Debeli peči in Spodnjim bohinjskim goram. Ob prihodu na Viševnik je Sonce počasi začela prekrivati kopasta oblačnost, ki je že prekrivala območje Triglava, Pokljuka pa je bila še precej obsijana s soncem.


Viševnik s severa in kotanja pod njim. Precej je tudi ledeniško preoblikovana, saj se tam spomladi dolgo zadrži sneg.

Pogled z Viševnika proti Debeli Peči, ki se na pol skriva za Brdi, vrh pa je kljub vsemu viden.

Pogled z Viševnika proti Velikem Draškem vrhu in Toscu, levo Ablanca.

Z Viševnika sem se vrnil na Srenjski preval. Tam sem potem nadaljeval proti Studorskemu prevalu. Zelo mi je všeč pot, ki tu preči pod Malim Draškim vrhom. Na začetku je v pomoč nekaj jeklenic. S te poti je lep pogled na kotanjo Jezerce, ki leži na poti s Pokljuke proti Studorskem prevalu. Na pol poti prečenja proti Studorskem prevalu se nahaja sedlo med Draškima vrhovoma. To je zelo lepo mehko zeleno sedlo zelo primerno tudi za posedanje in počitek. Je pa presekan na severno stran proti Krmi, zato je pogled v Krmo kar precej vrtoglav. To sedlo je meni eden lepših kotičkov v naših gorah. S tega sedla je opazna tudi manjša stezica v smeri Velikega Draškega vrha. Kljub temu, da se pot na Veliki Draški vrh in Tosc ponekod omenja kot brezpotje, so pogosti, a ne tako zelo številni obiskovalci že shodili teren v manjšo pot stezo. Tako gre že bolj za nemarkirano pot (sam bi raje tu uporabil izraz nemarkirana kot neoznačena, kajti če dobro pogledaš, pot oz. smer vseskozi označujejo manjši piramidasti kupčki kamnov). Vzpon na Veliki Draški vrh s tega sedla ni predolg, najprej gre pot malo bolj po skalah, v zgornjem delu pa malo bolj po travnatem svetu. Nekaj metrov pod vrhom se združi s potjo s Studorskega prevala. Pri tem vzponu se mi je že kar poznala utrujenost, vendar sem ne prehitro in enakomerno prilezel gor in bil nagrajen z lepim razgledom. Ni pa bil popoln, saj je bilo to območje pot kopasto oblačnostjo in so najvišji vrhovi, predvsem Triglav, bili v oblakih. Z vseh vrhov, ki sem jih ta dan obiskal, je s tega vrha bil najboljši pogled na osrednji del doline krme. Še vedno pa je razgled podoben prejšnjima vrhovoma. Le manj se vidijo že Karavanke, bolje Bohinj in pa vidnih je tudi že nekaj vrhov JZ od Triglava. Z vrha se lepo vidi tudi Tosc, ki je zelo blizu in pomislil sem zakaj za vraga je tukaj treba narediti tak ovinek (meni je vzel slabo uro in pol) za le dobrih 500m oddaljeno goro. Vseeno pa bi tudi za direkten dostop v primeru lažjega in neplezalnega terena potreboval kake pol ure ali pa morda kako minuto več. Tudi tu gor sem si privoščil krajši počitek in jabolko. Potem sem se spustil z vrha.

Veliki Draški vrh s pobočij Malega.


Travnat Konec grebena, ki se vleče zahodno od malega Draškega vrha, po pobočju se vleče pot s Srenjskega prevala, levo sedlo med Draškima vrhovoma.

Viševnik in Mali Draški vrh z Velikega draškega vrha.


Tosc z Velikega Draškega vrha.


Južni greben Draškega vrha.

Pot proti Studorskem prevalu je podobno uhojena manjša stezica kot tista s sedla med Draškima vrhovoma. Večino poti gre po travnatem in skalnatem svetu južnega grebena, spodnji del nad studorskim prevalom pa gre med rušjem, treba se je tudi malce prebijati skozenj. Greben je razgleden, kar veličasten pogled je tudi na Tosc. Na sestopu po grebenu sem na pobočju opazil tudi svizca, ki je prihitel na plano, a se hitro spet skril. Preden sem se spustil v rušnat del poti sem tik pot sabo zagledal glavno pot proti Vodnikovem domu (in tudi pobočju Tosca). Zato sem se spustil direktno tja po strmem travnatem pobočju misleč, da bom malo skrajšal pot. Na koncu sem ugotovil, da nisem pridobil ničesar, saj sem po precej grobem, pa tudi drsečem travnatem terenu, s kamnitimi deli vmes hodil zelo počasi in nisem bil v trenutku na poti. Poleg tega se mi je izpod nog sprožil še kamen, vendar na veliko srečo takrat pod menoj ni bilo nobenega. To je bil še en nauk narave zame in naj bo tudi še komu, da gora ne gre za podcenjevati, tudi če izgleda enostavno in je popolnoma nesmiselno ubirati take bližnjice. Po poti proti vodnikovem domu je bilo nekaj prečne ravninske hoje po pobočju do vznožja Tosca. Med obema vrhovoma je bilo na tej višini rušje, na pobočju Tosca pa spet travniki, v nižjem delu verjetno posledica paše. Ta pot proti vodnikovem domu je zelo sproščena in razgledna in mi nikakor ni odvečna. Na začetku travnatega dela poti je na kamnu oznaka za odcep za Tosc. Tam je lepo vidna tudi že kar utrjena stezica, ki vodi proti vrhu. V prvem delu se v serpentinah vzpenja po lepem in strmem travnatem pobočju Tosca. Vzpon sicer ni dolg, vendar sem po 20 minutah hoje lahko še vedno videl pot proti Triglavu tik pod sabo. Ta vzpon mi je bil, ta dan najtežji, vendar kljub vsemu še vedno nisem bil tako zelo utrujen. Na pobočju Tosca je zelo bogat rastlinski svet. Zato je morda dobro da vrh ni zelo številno obiska, da nevedni, pa tudi nekateri brez obrazni obiskovalci ne bi trgali cvetja. Veliko je med drugim na tem pobočju tudi planik. Na vrhu strmega pobočja se teren za krajši čas poravna, steza pa se malo izgubi v prelepem travnatem svetu. Čakal me je le še zadnji krajši vzpon in pričakala me je prekrasna vršna planota. Ta je za vršno področje kar obsežen travnat in skalnat svet z nekaj kotanjami, na koncu pa se nahaja vrh, nekaj 10m nas planoto. V kotanjah se precej časa zadrži sneg, po letošnji sneženi in tudi malo poznejši zimi je bilo v največji še proti koncu avgusta nekaj snega. V hoji po tem svetu sem res užival in je še dodaten razlog, da je to ena mojih najljubših gora. Opazil sem na vršni planoti tudi planinske pevke in šmarnice. Tik pod vrhom so se pasle ovce, ki se tu redno pasejo, tudi zato verjetno na vršni planoti ni več toliko cvetja. Ko sem prispel na vrh, pa so ovce odšle nižje. Odločil sem se, da bom kako sliko ovc naredil pozneje, a potem so žal se skrile za goro na drugo stran. Na vrhu sem si privoščil počitek in malico. Razgled je z vrha fantastičen, sploh Triglav je kot na dlani. Tu lahko vidiš veličastnost Triglava, saj si že skoraj na 2300m, pa je še vedno toliko višji. Tosc bi kje drugje bil izredno veličastna gora, tukaj pa se skriva v senci Triglava, čeprav nekaterim krajem zakriva pogled na Triglav (predvsem delom Bohinja , Pokljuke in Fužinskih planin. Tudi na ostale strani je lep razgled. Tu se mi je danes tudi dokončno odprl pogled na visokogorski svet proti zahodu, JZ od Triglava (tisti med Velim poljem in Dolino triglavskih jezer). Ta dan je bil sicer po vrhovih megla, oblačnost se je še malo spustila celo občasno proti Draškem vrhu in Toscu. Tako nisem imel vedno pogleda na pobočje Triglava, nikoli pa višje od Planike in občasno Kredarice. Vendar se nisem sekiral, saj sem pol pogled na Triglav s Tosca že imel. Je bil pa zato še vedno odprt pogled proti jugu in vzhodu.

Studorski preval in Ablanca s pobočja Tosca.

Travnat svet med vzponom na Tosc.

Vršna planota Tosca, levo zadaj vrh.


Pogled na vršno planoto z vrha.

Veliki Draški vrh s Tosca.

Ko sem se dovolj odpočil, sem se odpravil proti koncu ture na Rudno polje. Žal se nisem odločil narediti nekaj fotografij cvetja pod vrhom, da bi čim prej končal turo, saj je bilo že precej pozno, in se odpočil za obisk Triglava naslednji dan. Sem pa med sestopom posnel še nekaj fotografij pokrajine. Kljub dolgi turi je bil sestop s Tosca še prijeten in sproščen. Sestop s studorskega prevala pa se je zavlekel. Na vrhu so me pričakali lepi pogledi na Mali Draški vrh in Viševnik. Tudi s kotanje Jezerc je lep pogled po pobočjih teh vrhov. Jezerce se mi zdi tudi krasna točka za sproščanje in počitek, tu si nekateri privoščijo prvi krajši počitek ob poti na Triglav s Pokljuke. Po spustu s kotanje pa me je čakal še lep pogled na planino Konjščica, s katere tudi veliko ljudi začne pot proti Triglavu. Pogled nanjo se na poti odpre večkrat. Pot nad Konjščico se spet poravna in tu se mi je pošteno zavleklo, saj gre pot kar precejkrat malo gor in dol po gozdu. Na koncu sem le dočakal še zadnji ne tako dolg spust proti smučišču nad Rudnim poljem in Rudnemu polju. Najprej pa sem seveda šel mimo glavnega parkirišča za Triglav s Pokljuke malo nad dnom smučišča. Na Rudnem polju pa sem zelo zadovoljen z dnevom že v času sončnega zahoda končal svojo turo.

Klopca na pobočju Tosca na poti proti Vodnikovem domu s Studorskega prevala, kjer je tudi odcep za Tosc.


»Nadležen« krajši vzpon na Studorski preval.

Kotanja in Mali Draški vrh nad njo.


Planina Konjščica.

Tura je res fantastična, primerna za marsikoga in vredna obiska. Vendar pa je prav, da Tosc in Veliki Draški vrh, pa še nekateri drugi deli ture ostanejo ne preveč številčno obiskani, da ta gorska narava ostane čim bolj taka, kot je in tudi razveseli tiste, ki jo vendarle obiščejo. Na Toscu in Velikem Draškem vrhu je zaželena dobra orientacija, pa tudi je treba biti pozoren da slediš že rahlo uhojenim stezicam (precej očitna je le v spodnjem delu vzpona na Tosc). Vsekakor pa zna biti problematična orientacija v megli, zato je morda dobro, da kdor gre gor prvič in ni izkušen obiskovalec narave počaka da gosta megla mine, ali pa vrh pusti za naslednjič, saj se v gorah hitro izgubiš in kar naenkrat lahko znajdeš tudi v kaki pasti. Območje je od Debele peči do Viševnika prekrasna tura tudi pozimi. Vendar  za marsikoga ni povsem varna v enakem obsegu, saj ga ustavijo jeklenice okoli Lipanskega vrha, greben za Lipanskim vrhom je za krajši čas tudi izpostavljen. Zato je bolje se pozimi izogniti temu delu če ravno nisi vajen zimskega plezanja in imaš zimsko plezalno opremo ter z Brd vrniti na Lipanco in od tam potem na Mrežce nazaj na pot. Tudi s kotanje pod Viševnikom je bolje iti okoli vrha in po južnem pobočju na vrh, saj izpostavljen svet okoli Srenjskega prevala ni za vsakogar, sploh če nimaš primerne opreme.

Do prihodnjič, Aljaž

Ni komentarjev:

Objavite komentar