Triglav (22.8.2013)

Pozdravljeni, objavljam deveto poročilo iz leta 2013, vzpon na našo najvišjo goro, Triglav.

Le eno noč po obisku vrhov na Pokljuko me je čakal še obisk naše najvišje gore in enega izmed simbolov slovenstva. Tokrat sem pot začel na glavnem parkirišču nad smučiščem pri Rudnem polju. Začeti je bilo težko, vendar sem po tem ko sem se ogrel spet začel hoditi bolj sproščeno. Pot do Studorskega prevala se v smeri gor ni vlekla tako kot prejšnji dan med sestopom, poleg tega pa sem tudi že vedel, kaj me čaka. Čeprav me je zjutraj tudi ta dan zbudilo sonce, pa je bilo potem bolj oblačno. Čez dan se je sicer razjasnilo, vendar je okoli gora ostalo precej kopaste oblačnosti. Pot od Studorskega prevala do Vodnikovega doma je bila zame precej sproščujoča. Razgledi precej ravnega dela poti so lepi, poleg pa je meni prijetno pohajkovanje, niti slučajno mi to ne predstavlja odvečne hoje pri vzponu na Triglav. Pot gre najprej skozi rušje, potem pa po pobočju Tosca po travnatem svetu. Pot poteka po cca. slabih 1850m nadmorske višine. Na koncu travnatega sveta pod Toscem se obrne in preči skalnati podor. Tam je pot zarezana v skale, zato je res zanimiv pogled na ta del poti. Tu je tudi ena izmed označevalnih tabel za slovensko geološko pot, ki poteka tu skozi. Za tem pot preide na zgornji rob macesnovega gozda, ki se tu razprostira v okolici Velega in Malega polja, predvsem južno od njih. Ta gozdni svet mi je eden najlepših v Sloveniji. Pot kmalu pride spet na odprto. Tu je na pobočjih Tosca in sosednjega Vernarja skalnat in travnat svet, pojavljajo se tudi melišča. Na območju okoli vodnikovega doma so zelo lepi pogledi na Vernar, zelo lepo goro, Velo in Malo polje, Mišelj vrh na drugi strani Velega polja in seveda Triglav, ki je pri domu sicer skrit za hribom. Velo in Malo polje ter Velska dolina, ki vodi k Velemu polju z Doliča so mi eno najlepših kotičkov Slovenije.

Prvi del poti skozi smrekov gozd.

  

Pogled proti Studorskemu prevalu z Jezerc.

Pogled na Jezerca ter Mali Draški vrh in Viševnik nad njima.

Pot po pobočjih Tosca.

Pot mimo skalnega podora, zarezanega v skalno steno.

Macesnov gozd na poti proti Vodnikovem domu.

Velo polje.

Vodnikov dom in Vernar nad njim.

Pri domu se nisem ustavljal, nadaljeval sem pot proti Kredarici. Pot gre najprej po travnato-skalnatem pobočju in meliščih. Vmes je skozi skalo utrjeno zanimivo stopnišče, ki mi vedno ostane v spominu. Sledi zanimivi travnati Konjski preval. To je stičišče večih poti s Krme, Pokljuke, Planike, Kredarice in doma Valentina Staniča. Je tudi lep gorski kotiček. Ta dan so se ironično na Konjskem prevalu pasle krave. Saj ne da bi pričakoval, da bi se tam pasli konji, se pa vseeno sliši hecno. Sledil je vzpon po skalnatem in meliščnatem svetu, vmes tudi travnatemu, proti Kredarici. S poti sem imel lepe oglede na vrhove,ki sem jih obiskal dan poprej in njihova severna ostenja, kjer kažejo povsem drugačen obraz kot zložna južna pobočja. Okoli prevala se je že nakazovalo, da se po okrog Triglava razjasnilo, vendar so kopasti oblaki ostali okrog gora. Tako je enkrat bil lepši pogled proti Kredarici in Triglavu, drugič pa je bilo več megle. Tu sem že bil malo utrujen, vendar mi ni bilo hudega.

Pot po meliščih proti Konjskem prevalu.

Konjski preval.

Pogled s Konjskega prevala proti zahodu.

Pogled proti Konjskem prevalu s poti na Kredarico.

Ko sem prišel na Kredarico sem si privoščil zelo kratek počitek. Takrat se je megla, ki je prej objemala Kredarico razkadila, odprl se je tudi pogled na Vrh Triglava. Bilo pa je nekaj pogleda na severno stran proti Vratom, pa tudi lepo se je videl ledenik, ki je imel letos po bolj sneženi in poznejši zimi končno spet nekaj več snega, a to je še vedno daleč od tega kar je bilo včasih. Sicer razgled prav z doma na Kredarici ni pretiran, saj ga omejujeta Triglav in vzpetina Kredarice, je pa to vsekakor kraj v osrčju visokogorja, kjer res lahko doživiš visokogorje v  vsej svoji mogočnosti. Zato je to meni prav gotovo poseben kraj, če tam preživiš nekaj svojega časa. Zato je že sama brez Triglava po mojem mnenju zelo lep gorniški cilj. Danes na Kredarici stojita tudi že dve manjši vetrnici, ki dovajata energijo domu. Tu sta zelo uporabni, saj ob konstantnem vetru lahko proizvedeta kar nekaj energije. Ker ima Kredarica še sončne kolektorje, je to res velik prispevek alternativnih virov energije za planinski dom, ki je sicer eden največjih v Sloveniji, poleg tega pa tam delujejo tudi meteorologi. Vremenska postaja na Kredarici pa lahko obiskovalcu tudi pokaže, kateri elementi jo sestavljajo.

Triglavski dom na Kredarici, tudi ta dan poln obiskovalcev.

Ko sem bil na Kredarici, je bil to še eden najčistejših pogledov na Triglav, saj ga je ovirala megla. Lepo viden tudi ledenik, ki je imel po sneženi zimi spet nekaj več snega.

Pod Kredarico na začetku poti proti Triglavu pa se je še malo bolj odprlo, malo prepozno za boljši posnetek.

S Kredarice pa sem se zagrizel v pobočje Triglava. Vzpenjal sem se počasi in bil seveda previden, ob tipični poletni gneči pa se je bilo potrebno tudi pogosto umikati ali čakati. Strah je pri meni vedno prisoten ko se vzpenjam na Triglav, kar je tudi prav zaradi previdnosti. Veliko pa k prisotnosti oz. izdatnosti straha prispeva tudi dejstvo, da so skale postale skozi leta zelo spolzke, ker sem gor hodi ogromno ljudi. Tokrat sem storil napako, ker na Kredarici praktično nisem naredil počitka, ko sem utrujen je pač strah zaradi slabše sigurnosti v meni precej bolj prisoten kot če sem spočit, svoje pa doda še gneča, ki ti prekinja ritem. Vseeno pa je vedno posebno doživetje se vzpenjati na Triglav. Najtežji je prav gotovo začetni vzpon do Malega Triglava. Na njegovem vrhu sem si kar malo oddahnil. Tam se tudi priključi pot s Planike, kjer sem tudi sestopil, ker je znatno lažja kot tista s Kredarice. Še posebej razburljivo je hoja po ozkem grebenu med obema vrhovoma. Potem me je čakal le še zadnji vzpon na vrh. Ko sem prispel na vrh, sem si oddahnil. Pot je bila za mano in veselo sem stal na najvišji točki Slovenije. Vrh je bil obsijan s soncem in nad najvišjimi kopastimi oblaki. Južno pobočje je bilo večinoma v megli, ki se je vlekla do vrha, sem pa tja pa je tudi malo zakrila sonce. Severna stran pa je bila odprta in tam je bil tudi edino razgled. Odprt je bil pogled na dolino Vrat in okolico, ter ledenik. Drugod okrog pa so bili pod tabo kopasti oblaki. Ravno zato je bilo to posebno doživetje. Na vrhu me je čakal počitek in okrepčitev s pijačo in malico. Naredil sem tudi nekaj fotografij. Ni pa me kaj dosti motilo, da ni bilo pravega razgleda, saj sem ga na Triglavu že dočakal. Na vrhu je prav prijetno in bi človek kar posedal na najvišji točki Slovenije.

Strm vzpon s Kredarice proti Malemu Triglavu.

Vrh triglava se je kopal v soncu in bil seveda poln ljudi.

V dolino je bil vseskozi delno odprt pogled le proti Vratom.

Odprl se je tudi pogled na greben Triglava in proti koncu še na Kredarico.

Vrhu se je občasno tudi malo bolj približala megla, tu vrh z druge strani.

Na višini oblakov, kot v nebesih.

Vendar prej ali slej pride čas, ko se moraš odpraviti nazaj. Sploh, če želiš nazaj priti še isti dan. Ker sem se na vrhu odpočil, je bila pot navzdol bistveno lažja, kar je pri meni dostikrat, čeprav je po navadi tehnično zahtevnejša in zaradi tega v tej smeri pretijo večje nevarnosti. Zato je prav gotovo priporočljivo da človek, ki ne zahaja v gore tako pogosto opravi dovolj počitka pred zadnjim vzponom na Triglav, proti vrhu pa se vzpenja počasi in res previdno. Pri nekaterih lahko prevelika utrujenost precej poveča možnost za nezgodo. Na mestih, kjer ni varoval, sploh na delu grebena sem hodil precej sproščeno. V splošnem sem imel znatno hitrejši korak, kot pri vzonu, na primernih mestih sem tudi malo poskočil. Sestop proti Planiki je bil tudi lep. Najbolj zanimivo mi je, ko gre pot na enem mestu ozko med skalami. Na tej poti je edino nekaj več kamenja, kot na poti s Kredarice. Na koncu pa te čaka meliščnat svet na domom Planika in sproščena hoja d doma. Z doma Planika je boljši razgled kot s Kredarice, vendar le proti jugu, na severni strani pa je veličasten pogled na Triglav. Tudi lokacija doma je zelo lepa in prijetna. Pred domom sem tudi malo postal, potem pa se spustil po lepem travnatem in gruščnatem svetu proti Konjskem sedlu. Ta spust z doma Planika do Konjskega sedla mi je zelo všeč. V nogah je bilo že čutiti nekaj kilometrine za sabo, vendar sem hodil še s precejšnjo lahkoto. Na Pokljuko sem se zato vrnil precej sproščeno, hoja je bila prav prijetna, kljub temu da me je na koncu že kar pošteno tiščalo na veliko potrebo. Nekajkrat vmes se je tudi pokazalo sonce, pogled na gore pa je bil boljši kot dopoldne, saj je popoldanska kopasta oblačnost bila tanjša od jutranje oblačnosti. Tudi pot nad Konjšico se mi ni tako vlekla kot prejšnji dan, ker sem vedel, kaj me čaka. Na Pokljuki me je tudi pričakalo več jasnega neba in dan sem spet zaključil zelo zadovoljen.

Sestop proti Malemu Triglavu.

Pogled nazaj proti vrhu Triglava.

Dom Planika na nekakšnem platoju pod Triglavom.

Pogled z doma Planika proti vrhu Triglava.

Sestop z doma Planika, pogled proti Konjskem sedlu.

Čudovitega Vernarja sem si med sestopom privoščil še enkrat, tokrat slikan izpred Vodnikovega doma.

Nekateri pravijo, da mora prav vsak Slovenec v svojem življenju vsaj enkrat na Triglav. Zato bi potem poti na Triglav lahko dal vzdevek »božja pot«, saj je pogosto na vrhuncu sezone ljudi na Triglavu in po poteh nanj ljudi skoraj toliko, kot med romanjem po nekaterih romarskih poteh. Vendar se s trditvijo, da mora vsak Slovenec obiskati Triglav ne strinjam.  Vsak človek lahko počne kakor se sam odloči, če ne počne hudobij. Nekatere pač veseli obisk Triglava, druge pa ne. Ljudje smo si različni. Poleg tega je Triglav čisto visokogorje in vršna gmota kljub močni zavarovanosti niti slučajno ne bi smela biti primerna za vsakogar. Za ljudi, ki morda le malo hodijo v gore ali/in naravo že imajo nekaj izkušenj in že zberejo pogum za vršni vzpon. Ob zadostni previdnosti jim Triglav ne predstavlja tako velikega problema, saj tak »bau bau« spet ni. Ljudje, ki pa niti enkrat niso hodili po vsaj malo podobnem terenu in ne hodijo v gore pa se ne bi smeli odločiti iti na Triglav kar tako, vendar na žalost tudi taki obstajajo. Večinoma sicer pridejo živi in zdravi dol, vendar bi se jim kaj hitro lahko zgodila usodna nesreča. Poleg tega so ravno taki ljudje, ki bi najbolj potrebovali primerno opremo, še najslabše opremljeni. Takim ljudem raje svetujem, da se brez predpriprav v smislu urjenja za tak teren ne podajo gor. Dodatno je pot na Triglav že precej spolzka marsikje zaradi obljudenosti in je potrebna večja previdnost kot na nekaterih težjih zavarovanih plezalnih poteh, ki niso tako spolzke. Poleg tega je slabše pripravljene ali pa otroke priporočljivo samovarovanje. Če nisi na njihovem nivoju, se pač ni ravno najbolje zgledovat po izkušenih, ki imajo le planinsko ali pohodniško obutev in srednje velik nahrbtnik, obisk Triglava pa jim vzame en dan ali pa še to ne. Tisti, ki imajo poleg izkušenj s tem terenom še kondicijo, se lahko vzpenjajo, predvsem pa spuščajo hitreje od ostalih (tudi sam spadam do neke mere med njih, ne pa med bolj izkušene), nekateri gorski tekači pa imajo celo tekaške copate, primerne za tak teren. Vendar pozor! Ti ljudje so tega vajeni, so za to urjeni, trenirani, nekateri so praktično rojeni v gorah in jim tak svet ne predstavlja nikakršnih problemov. Če ti je gorski svet tuj, se nikakor ne smeš zgledovati po njih! Poleg tega ni vsa oprema le v obutvi, pomembno je tudi da imaš s sabo dovolj za obleč in preobleč, ter hrano in pijačo. Vse bolj je v zadnjem času v veljavi tudi čelada in ne le za krušljiva območja. Tudi izkušeni in terena vajeni, ki so dovolj odgovorni imajo s sabo vedno za njih primerno obutev ter s sabo dovolj oblačil, hrane in pijače. Drugače pa je pot na Triglav zelo lepa in prekrasna tura za vsakogar, ki je tega vajen in ima primerno opremo.  Sem pa mnenja, da je v Sloveniji še ogromno prekrasnih gorskih kotičkov in gora in če ni ravno tvoje življenje posvečeno obiskovanju gora, ne vidim smisla v tem, da bi se Triglav obiskovalo neštetokrat, če ravno nima to posebnega namena. Vsak ima pač cilje, ki jih pogosto obiskuje (nekateri, npr. domačini,  tudi Triglav), vendar menim da je poleg tega vsekakor vredno v svojem življenju obiskati čim več tem bolj raznolikih gora in s tem obogatiti svoja doživetja, če le ti 

je ta možnost dana. 

Do prihodnjič, Aljaž