Spodnji tok Lahinje (19.7.2013)

Pozdravljeni, objavljam naslednje poročilo iz leta 2013, teren ob spodnjem toku Lahinje.

Naslednja odprava, ki sem si jo zastavil, me je vodila v Belo krajino. Ta del Slovenije ter Posočje in Gornjesavska dolina sta moja najljubša in v prihodnosti bi si tam rad zgradil na enem koncu hišo, na drugem pa vikend.  V Belo Krajino pogosto zahajam, to leto sem že pred začetkom poletnih odprav opravil tam tri terene. Glavni del poletja pa sem začel z obiskom Spodnjega toka Lahinje. Tja sem prišel z vlakom. Za to da se sprehodim ob spodnjem toku Lahinje, je bilo najbolje izstopiti v Gradcu, hoditi ob ali v bližini Lahinje do vasi Primostek, pri kateri se reka tudi izlije v Kolpo, ob sotočju pa je tudi prijeten kamp in priljubljeno mesto za kopanje. Potem pa sem se od tam odpravil do 3 km oddaljene Metlike, kjer sem šel na vlak, s katerim sem se vrnil domov. Vreme je bilo ta dan precej jasno, proti koncu se je približal nevihtni oblak, vendar je bilo glavno dogajanje nevihte, ki ni bila nič posebnega daleč stran. Temperatura je bila prijetna malo toplejša poletna. Ta dan sem namenil predvsem raziskovanju življenja ob reki na več različnih točkah/postajah.

Železniška proga iz Ljubljane do Metlika mi je zelo všeč, saj nam daje zelo lep pogled skozi dolenjsko krajino, po kateri se pelje, proti koncu pa nam ponudi tudi čudovit pogled na Belo krajino, ko prispemo skozi tunel na semiško pobočje. Ta dan je v Belo krajino z vlakom odšla tudi skupina tabornikov, ki ga je kar pošteno napolnila. V Gradcu sem izstopil še pred njimi. Sprehoditi sem se mogel do glavnega križišča v naselju, kjer se srečajo ceste s Semiča, Črnomlja in Metlike. Ob tem križišču pri mostu čez Lahinjo stoji tudi grad Gradac. Pod gradom in pri mostu  je bila tudi moja prva postaja.

Železniška postaja Gradac.

Križišče treh cest v Gradcu. V ozadju tudi most čez Lahinjo in grad Gradac.

Grad Gradac.

Reka Lahinja pod gradom Gradac.

Povsod na odprtih mestih ob Lahinji, kjer je razvito tudi bolj bogato obvodno rastje, kot marsikje v gozdu lahko podoben živalski svet. Sicer je povsod pri nas ob rekah podobno, vendar so po različnih okoljih, različnih pokrajinah in koncih Slovenije vseeno malo drugačne vrste, simpatična belokranjska reka Lahinja pa ima tudi nek svoj pečat. Življenje ob belokranjskih rekah se mi zdi še posebej bogato. Zanimam se na splošno za naravo in me zanimajo tudi vse živali. Ob vodi se po navadi osredotočam predvsem na kačje pastirje, metulje, ptice, dvoživke in plazilce. Če pa vidim tudi kako ribo, kakega pajka ali kakega sesalca, pa sem tudi vesel.  Kačje pastirje poznam vrstno še najslabše, vendar je sem za enkrat zadovoljen, da znam, v katero skupino sodijo in da uživam, ko jih opazujem, tudi ob njihovi lepoti.

Povsod je bilo ob vodi med kačjimi pastirji številčno največ bleščavcev, škratcev in presličarjev. Večkrat se da naleteti tudi na kake deve (med njimi tudi naš največji kačji pastir veliki spremljevalec in pa zelenomodra deva), porečniki in ploščce (Zelo značilna sta modri ploščec in prodni modrač, sem pa sodijo tudi kamenjaki.) Vso to raznolikost kačjih pastirjev se da opazovati ob Lahinji.

Med metulji sem se ta dan najbolj posvetil modrinom, belinom (med njimi sem pogosto vesel citrončka), bisernikom, pisančkom in okarjem (med njimi zelo pogost mali rjavček, večkrat opazim tudi lešnikarja). Zelo vesel pa sem bil ta dan tudi nekaterih izmed mojih najljubših metuljev Dnevnega pavlinčka, admirala, jadralca in lastovičarja. Bela krajina se mi zdi poleg primorske v Sloveniji ena izmed najboljših lokacij, kjer lahko opazujemo dokaj številčno tako jadralce, kot lastovičarje. To sta sorodni in podobni vrsti, vendar je jadralec nekoliko bolj toploljubna vrsta. Zato v večini Slovenije sam pogosteje opazim lastovičarja, na Primorskem in v Beli krajini pa se mi zdita podobno zastopana. Ob obali in v njeni bližini bi lahko rekel, da celo pogosteje vidim jadralca.

Pod gradom so se oglašale tudi žabe, za trenutek pa sem ugledal tudi kuščarico med rastlinjem. Ko sem si to mesto ogledal, sem se odpravil dalje. Zavil sem z glavne ceste skozi naselje proti gozd v smeri toka Lahinje. Hodil sem po gozdni cesti, ki se vije bolj ali manj v bližini reke vse do mosta čez reko pri vasi Geršiči. Tam se pred mostom priključi cesti iz Podzemlja. Hoja po gozdu je bil sproščujoča in prijetna, slišalo se je petje ptic. Na poti sem naletel na lepo gozdno vrzel, kjer so poganjala mnoga nova borova drevesa. Bor je v tem precej pogosta vrsta dreves. Mlada drevesa pogosto izkoristijo vrzel, kjer je več prostora in svetlobe, da zrastejo.  Bor je drevo, ki pogosto raste po generacijah. Drevesa v borovem gozdu so pogosto podobne starosti. Kjer vladajo starejša drevesa, je mladih borov malo. Pogosto tisti, ki poženejo, čakajo v podrasti na ugodne razmere. Ko pa pride do kakega požara, vetroloma, sekanja ali kake podobne motnje v ekosistemu, pa nastane vrzel med odraslimi drevesi. To vrzel izkoristijo mlada drevesa in sedaj pospešijo svojo rast. Tudi nova drevesa lahko hitro poženejo v tej vrzeli. Tako so lahko precej na gosto zrasla, najuspešnejša pa potem zrastejo v novo generacijo zrelih dreves. Kmalu za tem pojavom sem prišel do drugega odprtega mesta ob reki, do tja je bilo treba po poti nekoliko zaviti z gozdne ceste. Na tem mestu je bilo vodnega rastja manj, kot lani. Tu je bilo vodnih rastlin zelo malo, vendar je dovolj obvodnih. Kačji pastirji so se pojavljali tipični, le manj številčni so bili. V luži tik ob reki sem ugledal tudi hribskega urha. Na drugi strani reke je tudi travnik, ki je bil ta dan poln šotorov, očitno so tam taborniki taborili. Zato bom od tega mesta priložil lansko sliko, ko tam niso taborili.

Gradac s poti proti gozdu.

Rastlinje ob poti.

Vrzel v gozdu polna mladih borovih dreves.

                    

Pot skozi gozd.

Odprto mesto ob reki (lanska slika).

Tok Lahinje skozi gozd.

Kmalu za tem mestom sem  prispel na cesto s Podzemlja proti Geršičem, takoj za kratkim klancem pa sem prišel na odprto do mosta čez reko pred Geršiči. Z  mosta je lep pogled na reko z obeh strani. Tu ob reko prevladujejo travniki. Lani je bilo na tem mestu vidnih nekaj vodnih rastlin na gladini, letos pa ne. Morda je šlo za višji vodostaj in so bile rastline skrite pod vodo, ali pa jih je bilo pač manj. Malce sem se sprehodil ob reki okoli mosta. Tu je bilo kar nekaj kačjih pastirjev (nisem prepričan ali je šlo za presličarje ali škratce), ki so opravljali njihov tipičen način razmnoževanja. Samec se z zadkom drži samičine glave, se  vzravna v zrak in opreza okolico, samica pa odlaga jajčeca v vodno rastlinje. Ko sem vmes šel čez most in pogledal pa: U, poglej to, kuščarica! Presenetila me je kuščarica na robu mosta in takoj sem napravil nekaj slik. Most je bil očitno prijetno mesto zanjo. Na drugi strani mosta pa mi je uspelo napraviti lepo sliko bleščavca. Po tej postaji sem se odpravil od Geršičev proti Krivoglavicam. Ob poti sem malo opazoval rastline, na katerih je bilo tudi nekaj ščitastih stenic. Videl sem tudi krave na pašniku, ki si se hladile v senci. Spet sem se ustavil pri igrišču med obema vasema. Tam sem se spet sprehodil do reke in se razgledal. Tu se je na eni strani končeval travnik, na drugi pa je bil gozd. Reka je tu le še par kilometrov stran od svojega izliva v Kolpo. Ni bilo nič kaj posebnega, le nekaj značilnih kačjih pastirjev. Vendar pa je moj prihod zmotil sivo čapljo, ki je odletela z obrežja reka, bila je skrita med rastlinjem. Vedno sem vesel srečanja s to čudovito ptico.  Potem pa sem se odpravil preko Krivoglavic do Primostka. Cesta, po kateri sem hodil, tu ves čas poteka med železniško progo in reko, vendar od vsake večinoma malo stran. Nad Krivoglavicami sem opazil Kanjo, ki je verjetno prečesavala območje za hrano, vedno jo rad opazujem, pogosto mi pogled ne glede na to kaj počnem vsaj za trenutek uide nanjo. Sledilo je še malo hoje in prišel sem v Primostek in hkrati tudi do glavne ceste Črnomelj – Metlika.

Lahinja pri Geršičih (pogled proti toku nazaj).

Kačji pastirji med odlaganjem jajčec, mimo je priletel še eden.

Kuščarica na robu mostu.

Bleščavec ob reki.

Lahinja pri igrišču.

Belokranjska pokrajina pri Krivoglavicah.

V Primostku sem šel potem po mostu glavne ceste čez reko. Z mosta se vidi še zadnji del rečnega sveta Lahinje pred izlivov. Tudi tu ima reka še svoj tipičen izgled. Na tem mestu tudi za razliko od lani, ko sem to območje prvič obiskal, ponovno ni bilo vidnega vodnega rastlinja. Kljub vsemu je bilo ponovno kar nekaj obvodnega življenja, najlepše pa so se tu videle tudi rečne ribe. Življenje sem opazoval pod mostom na eni in drugi strani. Reka se tu na ovinku tudi nekoliko razširi. Reko sta nenadoma preleteli dve beli štorklji, res lep prizor. Tudi te ptice sem vedno vesel, ko jo vidim. Kasneje pa je mimo letela ponovno ena siva čaplja. Ob reki so na mestu, kjer so nekaj kurili posedali modrini. Morda so tam našli kaj užitnega. Za konec sem se sprehodil še do kampa Primostek, kjer je tudi sotočje Kolpe in Lahinje. Tam sem nekoliko posedel, je zelo lepo mesto za počitek. Užival sem ob pogledu na mirno Kolpo. Tudi tu je priljubljena poleg kopanja tudi vožnja s kanuji po reki. Malico sem si mislil privoščiti šele na vlaku, vendar mi je tako krulilo v želodcu, da sem si nekaj privoščil že tu. S tem sem s svojim raziskovanjem spodnjega tok Lahinje.

Lahinja v Primostku.

Modrini na požgani zemlji ob reki.

Belin ob reki.

Izliv Lahinje v Kolpo.

Kolpa pri Primostku.

Krožišče na začetku Metlike po prihodu čez mejo.

Železniška postaja Metlika.

Sedaj sem se le še odpravil do železniške postaje v 3km oddaljeni Metliki. Tam sem kot vedno pred odhodom na vlak šel še v trgovino po novo pijačo, včasih pa si zraven privoščim tudi kaj sladkega. Vode, ki jo imam poleti s sabo, mi brez težav zmanjka. Tako sem se lahko preskrbljen odpravil na vlak. Najprej sem užival v pogledih na Belo Krajino, nato sem pojedel svojo malico do konca. Za konec pa je sledilo le še sproščujoče poslušanje glasbe in uživanje ob pogledih na pokrajino med vožnjo. Današnji obisk spodnjega toka Lahinje je bil torej kar pester in sem bil z videnim zadovoljen. Kot vedno na izletih, odpravah, terenih bi lahko bilo bolje, ni bilo pa slabo, zato sem vedno zadovoljen s tem, kar mi narava ponudi, saj sem vedno lahko najdejo čudoviti trenutki, le sprejeti  jih moramo take, kot so.

Do prihodnjič, Aljaž