Prelivanje barv ob barju Goreljek.
Zadnji dan Pokljuke je bil posvečen barjem na planoti. Na
Pokljuki se nahajajo tri pomembnejša barja. To so barje Goreljek v naselju
Goreljek, Veliko Blejsko barje in Barje Šijec. Druga dva se nahajata ob
bohinjski cesti na Pokljuko v bližini Mrzlega studenca, nasproti pa jim leži
Goreljek. Ob Velikem Blejskem barju leži tudi Grajska planina, ki je sicer še
nisem obiskal. Pot sem začel pri Šport hotelu. V bližini Šport hotela in hotela
Jelka je že barje Goreljek, ki pa sem ga obiskal nazadnje. Najprej sem se
sprehodil do ostalih dveh barij. Od naselja Goreljek do Velikega blejskega
barja oz. natančneje glavne ceste Bohinj – Pokljuka vodi lepa označena
markirana pot. Ta vodi potem naprej proti Grajski planini in dalje proti Bledu.
Preden sem prišel do odcepa za to pot, sem se moral sprehoditi še skozi Zgornji
Goreljek. Goreljek mi je res zelo lepo naselje. Sestavlja ga nekaj pastirskih
domov in veliko počitniških hišic, na koncu naselja pa sta še Šport hotel in
Jelka. Je res prekrasen kraj za preživljanje prostega časa tako poleti, kot
pozimi. Všeč mi je predvsem ta kulisa smrek in travnikov, še posebej če se
posamezne smreke pojavljajo na travniku. Vseeno pa smrekov gozd ne sodi na Pokljuko.
Včasih je tam razen na višjih predelih planote in mrazišča ter v določenih
obdobjih tudi okoli barij rastel jelovo – bukov gozd. Tega so do golega
izsekali. Tako je področje postalo bolj izpostavljeno mrazu, zato so se razmere
spremenile in tako območje je hitreje zarasla smreka. Poleg tega so jo imeli
tudi gozdarji raje, ker hitro zraste in se bukev z jelko ji mogla nazaj
prijeti. Na robu Pokljuke in na pobočjih pa tak gozd v določeni meri še uspeva.
Iz naselja sem nato zavil na planinsko pot, ki se po nekaj vikendih izgubi v
gozdu. V tem delu Pokljuke imam včasih občutek, kot da hodim po nižinskih
gozdovih, ali gozdovih nižinskih predelov, kljub temu da sem na dobrih 1200m
višine. Je pa res da v nižinah ni strnjenih smrekovih gozdov, ampak se zaradi
človekovega delovanja pojavljajo le posamezna mesta s samimi smrekami (da se ne
bo narobe razumelo, smrekovih gozdov prej v naših nižinah, razen na določenih
posebnih lokacijah, ni bilo). Po prihodu na bohinjsko cesto se nisem ustavil
pri Velikem Blejskem barju (tam sem se
ustavil na poti nazaj), vendar sem se direktno po cesti odpravil do kilometer
oddaljenega barja Šijec. Veliko blejsko barje je večinoma v celoti poraslo z
rušjem, barje Šijec in Goreljek pa le delno. Še najmanj je z rušjem poraslo barje
Šijec. Odprta mesta med šotnimi mahovi, ki barje gradijo, porašča tudi trava,
ki je bolj gosto razrasla ob robu barja. Šotni mah seveda gradi vsako barje,
ker so plasti šote pod njimi odmrli organski material šotnih mahov. Rob vsakega
barja pa poraščajo smreke, v določenem pasu rastejo smreke in rušje skupaj.
Barje Šijec je na enem mestu vidno tudi s ceste, nekaj metrov pred tem s
Pokljuške strani pa vodi skozi nekaj gozda steza do razgledne ploščadi na robu
barja. Od tam je res lep razgled na to prelepo barje in na dva hriba nad njim. Tu
in na mestu ob cesti sem stopil tudi do roba barja, dlje pa iz spoštovanja do
barjanske narave nisem šel, pa tudi dovoljeno ni. Proti središču barja je sicer
shojeno, vendar to še verjetno od takrat, ko se negativnih učinkih hoje po
barju še ni govorilo in znaka, da to ni dovoljeno, še ni bilo. Pot se verjetno
še vedno ohranja, ker kak radovednež še vedno stopi globlje v barje. Do barja
Šijec sem imel le pohod do barja, sedaj pa sem se posvetil še opazovanju
živalskega sveta, predvsem metuljem in pticam. Najprej sem šel še malo naprej
od barja proti Konjski ravni v smeri Bohinja. Najprej sem malo zavil v gozd,
potem pa šel do manjšega odprtega mesta ob cesti. Nato sem se vrnil do barja in
po cesti naprej do velikega blejskega barja. Vmes sem enkrat malo zavil s poti
v gozd. Tokrat sem se sprehodil do roba Blejskega barja, ki je takoj ob cesti
in posnel nekaj fotografij. Potem sem se vrnil Goreljeka, kjer sem obiskal še
tamkajšnje barje. Okrog barja Goreljek pa je speljana tudi učna pot, ki vodi
tudi čez nekaj tipičnih barjanskih mostičkov. Mestoma je barje tudi ograjeno z
leseno ograjo. Je pa to lepa popestritev za obiskovalce Pokljuke in ljudi, ki
svoj dopust preživljajo na Pokljuki.
Začetek Goreljeka, lesena zgradba v ozadju je prenovljeni
hotel Jelka (zgoraj), ter pogled iz Jelke na Goreljek (spodaj).
Naselje Goreljek.
Gozdna jasa na poti z Goreljeka proti glavni cesti za
Bohinj.
Pot skozi gozd proti glavni cesti za Bohinj.
Barje Šijec.
Gozd ob barju Šijec.
Gozdna jasa ob cesti naprej od barja Šijec proti Bohinju.
Veliko Blejsko barje.
Barje Goreljek.
Barjanski mostiček ob barju Goreljek.
Že takoj okrog barja Šijec sem opazil gozdnega rjavčka,
admirala, bisernike, dnevnega pavlinčka in beline. Na poti proti Goreljeka pa
je mimo mene letel še travnar. Naj kot obljubljeno omenim še vrste, ki sem jih
videl pri pohodu na Uskovnico. Tam so se predvsem na pašnikih , pa tudi v gozdu
pojavljali podobni metulji. Nisem opazil le gozdnega rjavčka in travnarja. Poleg
tega so me razveselili še osatnik, debeloglavčki in modrini. Zanimivo je bilo
mesto, kjer so naenkrat na rastlinju hkrati posedali admirali, osatniki, dnevni
pavlinčki in debeloglavčki. Ob barju Šijec se nahaja tudi manjša kotanja, kjer
se dolgo zadržuje sneg, poleti pa je to manjše jezerce. Tam me je presenetil
veliki spremljevalec. Ptic sem opazil še nekaj več vrst. Okoli barja Šijec se
je sicer oglašalo nekaj posameznih ptic, vendar jim nisem bil dovolj blizu. Ko
pa sem se vračal nazaj, sem tik pred Velikim Blejskim barjem na drugi strani
ceste v gozdu zaslišal precej pestro dogajanje in si dejal: »Uuu, tole pa bo
nekaj!« In bilo je. Končno sem dočakal trenutek, na katerega čakam na vsakem
ptičjem opazovanju. Blizu sebe sem lahko med drevesi opazoval rumenoglave
kraljičke, meniščke, čopaste sinice, ki so moje najljubše ptice in sem jih
vedno najbolj vesel, razveselili so me liščki, po vrhovih dreves so se
spreletavali mali krivokljuni, nad gozdom pa so se spreletavale lastovke.
Lastovke so se sicer ves čas spreletavale nad gozdom in tudi Barjem. Poleg tega
sem ta dan opazil še pogosto kosa in šojo v gozdu, ščinkavca ob barju Šijec,
taščico, stržka, gorsko sinico, krokarja leteti nad gozdom in šmarnico v
naselju. Tudi dogajanje ob barju Goreljek je bilo kar pestro. Tam sem lahko
opazoval predvsem sinice, liščke, male krivokljune in šoje. Na pohodu do
Uskovnice sem opazoval podobne ptice, nisem opazil le taščice, stržka in
šmarnice. Najlepši opazovanje sem imel v bližini Rudnega polja ob zimskih
tekaških progah, kjer sem lahko pobližje videl gorsko sinico, čopasto sinico in
rumenoglavega kraljička, izmuznil pa se mi je bližnji pogled na najpogostejšega
med njimi, meniščka. Videl pa se tudi dolgoprstega plezalčka. Poleg tega sem ta
dan v dolini pri Uskovnici med bukvami opazil še vrsto penice, ki jo nisem
uspel natančno določiti, predvidevam da je šlo najverjetneje grmovščico. V gorskih, predvsem iglastih
gozdovih nasploh najpogosteje opaža male krivokljune, gorske sinice, meniščke,
kraljičke, čopaste sinice in stržke, pa še nekatere vrste ščinkavcev (med
katere spada tudi krivokljun), ki si jih vedno rad pobliže pogledam in so za
take gozdove tudi značilni. Sinice,kraljičke, brgleze in plezalčke tudi sicer
najraje opazujem v gozdovih. V gorah se sicer redkeje kot v nižinah pojavlja
velika sinica, ki je v nižinah najpogostejša, še redkeje pa se v gorah od sinic
pojavi plavček in močvirska sinica. Se pa v gorah pogosto pojavlja močvirski
sinici zelo podobna gorska sinica, ki pa je v nižinah redkejša. Sicer pa vrsti
nista nikakor razdeljeni med nižinske in gorske predele, kot bi lahko sklepali
iz imena. Gre bolj za to, da se močvirska sinica raje pojavlja v listnatih in
mešanih gozdovih, gorska sinica pa v iglastih, čeprav se gorska sinica v
povprečju pojavlja višje in tudi seže precej višje od močvirske. Vendar se sam
ne ubadam z razlikovanjem teh zelo podobnih vrst, zato v gorah po navadi
napišem, da sem videl gorsko sinico, v nižinah pa močvirsko.
Dnevni pavlinčki ob barju Šijec.
Snežna kotanja ob barju Šijec, ki poleti tvori manjše
jezerce.
Barje Šijec skozi gozd ob njem.
Smrekov gozd z mladimi smrekami v bližini barja Šijec.
Pokljuka je res lepa planota za preživljanje prostega časa.
Po njenih gozdovih se radi sprehajajo marsikateri ljubitelji narave. Tudi barja
lepo popestrijo tamkajšnjo naravo. Kljub vsemu pa smo v triglavskem narodnem parku in se je kljub
robnem območju treba obnašati temu primerno. Ohranimo
naravo tako kot je tudi
za prihodnje rodove, da bodo lahko opazovali lepote Pokljuke.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar