Marindolski steljniki in Kolpa (24.7.2013)

Pozdravljeni, objavljam četrto poročilo iz leta 2013.

Ta dan sem se ponovno odpravil v Belo krajino. Tokrat sem se odločil za obisk njenega JV dela, ki spada tudi pod Krajinski park Kolpa. Moja glavna postaja so bili Marindolski Steljniki ter manjša soteska Kolpe med Miliči in Marindolom. Pred tem sem se zapeljal skozi meni zelo ljubo področje vasi Velika in Mala sela. Tja sem se odpravil z vlakom do Črnomlja, s sabo pa sem vzel tudi kolo, s katerim sem se odpeljal proti Kolpi. Povsem enak teren sem letos že opravil konec aprila. Vendar takrat nisem imel fotoaparata in več časa posvečal opazovanju narave, rastlinstva in živali. Tokrat pa sem imel za to malo manj časa, saj sem imel s sabo fotoaparat in to območje tudi poslikal.

Z železniške postaje na severnem delu Črnomlja se je bilo treba odpraviti skozi mesto. V centru mesta potrebno zaviti pod most čez Dobličico, po katerem vodi cesta proti Vinici. Po mostom pa gre zavije cesta proti Adlešičem. Tudi ta cesta gre pod zgornjo čez Dobličico, tako da gre skoraj za most pod mostom. Center Črnomlja leži nad sotočjem Dobličice z Lahinjo, zato ta cesta čez nekaj vodi tudi čez njo. V Črnomlju sem imel videti znamenito belokranjsko reko in njen pritok edinkrat ta dan, saj sem se potem odpravil stran od nje proti Kolpi. Iz Črnomlja sem se mimo Tribuč proti Adlešičem. Bela Krajina ima posebno obliko površja ravnik. Gre za kraško površje, ki je polno vrtač in podobnih oblik, zato je vseskozi valovito. Vožnja s kolesom po taki pokrajini je precej naporna, saj greš večinoma vseskozi malo gor in malo dol. Vendar je meni vseeno vožnja po taki pokrajini užitek, saj mi ja taka pokrajina zelo všeč. Ta dan je bilo vreme precej jasno in kar vroče, segrelo se je do 33°C. Popoldne so vseeno oblaki nekoliko omilili ozračje, a so Belokranjski hribi zadržali nevihto s severa. Vode mi je povsem zmanjkalo in na poti nazaj proti Črnomlju sem bil že kar precej žejen. Zdaj pa nazaj k dogajanju. Cesta čez Tribuče se pred Adlešiči priključi cesti z Vinice proti Metliki ob Kolpi. Pred tem sem zavil pri vasi Bedenj desno, saj se tam v bližini Kolpe nahaja zanimiv vinorodni hrib Velika Plešivica. Gre za tipičen vinorodni hrib, saj je na severni strani poraščen z gozdom, na južni pa so domovi, vinogradi in ostale kmetijske površine. Zapeljal sem se najprej na vrh, kjer na manjši jasi sredi gozda stoji cerkev Sv. Magdalene. Za tem sem se zapeljal skozi naselje na hribu. Z vrha naselja se odpirajo prekrasni razgledi po Beli Krajini proti zahodu in jugu. Potem pa se cesta spusti s hriba dol. Vodi sicer proti vasi Dolenjci (ki ležijo pri Adlešičih v smeri proti Metliki)ob glavni cesti pri Kolpi, vendar se sam pred tem zavil z nje.  JV od Velike Plešivice se ob Adlešičih vlečeta še dva griča. Na nasprotni strani teh dveh gričev, kot so Adlešiči pa ležita vasi Mala Sela in Velika sela, meni eni najljubših Slovenskih vasi. Zapeljal sem se skozi njih, potem pa prišel na glavno cesto v vasi Gorenjci (pri Adlešičih v smeri proti Vinici). Vas ležita na krasni lokaciji na pobočjih gričev. Na splošno je to področje Bele krajine nekoliko bolj razgibano kot ostalo in tu leži nekaj gričev oz. manjših hribov. Tako je večina Bele krajine le malo razgiban ravnik tu pa gre že za po izgledu rahlo hribovito pokrajino. Precej k takemu izgledu prispeva tudi manjši hribovski greben Lipnik na hrvaški strani Kolpe. Pod vasema med griči pa se nahajajo lepe kotanje. Še vedno gre za kraški svet, kjer je še vedno precej vrtač. Na dnu kotanj raste precej iglavcev, drugače pa območje pokrivajo predvsem listavci. Ker gre za najtoplejše območje celinske Slovenije rastejo tudi nekatere toploljubne vrste. Velika sela je nekoliko bolj zgoščena vas, Mala sela pa je nekoliko bolj razpotegnjena in se nahaja na južnem pobočju hriba Mala Plešivica, ki je nekoliko nižji od Velike Plešivice. Na poti sem tudi opazoval malo živali. Nad obema vasema je enkrat mimo letela Kanja. Vseskozi sem lahko opazoval metulje, ta dan sem videl v splošnem predvsem postiljona, malega rjavčka, citrončka, beline, modrine, jadralca in lastovičarja. Pod Malo Selo sem se kar malo za hec ustavil pri nekih manjših skalah in si dejal: To je kar lepo mesto za plazilce, grem malo pogledat, če bi lahko kaj bilo. Ko sem se že sprehodil skozi večino je res kazalo da ne bo nič, bilo je le polno kobilic. Potem pa kar naenkrat: Poglej to, zelenec! Srečanje s tem največjim slovenskim kuščarjem ni trajalo dolgo, saj se je hitro skril, bila pa je vseeno lepa popestritev dneva in sem ga še vedno precej lepo videl. Drugače pa gre pri Veliki in Mali seli za zelo lep preplet gozdov ter zelo raznolikih kmetijskih površin.  Ko sem prišel nazaj na glavno cesto v Gorenjcih sem se obrnil proti Vinici. Ob cesti sem videl eno vrsto ščinkavca, ki se prav tako imenuje zelenec in je tudi pogost. Že pri naslednji vasi Vrhovci, katerim sledi Marindol (omenjam ga, ker se po njem imenujejo steljniki), pa sem zavil desno iz glavne ceste. To je bila včasih glavna makadamska povezava proti Vinici, potem pa so obnovili in asfaltirali stare poti, ki povezujejo vasi ob Kolpi. Danes je to široka cesta, ki poteka nekoliko bolj okoli, stara povezava, ki gre direktno do vasi Preloka, izpusti pa nekaj vasi ob Kolpi pa je danes predvsem kolesarska pot. Pripelje kmalu iz odprtega v gozd. Včasih so bili to predvsem steljniki, ki jih je bil Bela krajina polna. Danes pa se jih je precej zaraslo in spremenilo v gozd, mestoma pa so še. Zelo lep ostanek steljnikov tu so Marindolski steljniki na pol poti po tej cesti proti Preloki.  Tu sem se ustavil, saj sem jim podrobneje raziskal, zatem pas si privoščil tudi krajši premor in malico.

Železniška postaja Črnomelj

Cerkev Sv. Magdalene na Veliki Plešivici.

Pogled s pobočja Velike Plešivice proti zahodu.

Pogled s pobočja Velike Plešivice proti Veliki Seli in okoliški pokrajini.

Mala Sela na pobočju Male Plešivice.

Pogled z Male Sele v smeri proti Veliki seli.

Pogled z Male Sele proti Vrhovcem in Marindolu.

Makadamska cesta proti Preloki z Vrhovcev.

Sprehodil sem se po isti poti kot spomladi. V osrčju je bilo malo pogleda tudi v bližnjo kotanjo, kjer rastejo smreke ali jelke. Da bi ugotovil točno katere, bi moral iti bližje. Najprej sem šel po eni izmed poti proti vrhu bližnjega griča. Čez nekaj časa so se steljniki končali in sledil je precej oster prehod v značilen hrastovo-gabrov gozd, ki je sicer tipično rastje na tem območju. Steljniki so le vmesna sukcesijska faza zaraščanje pašnikov v gozd. Drevesa so ponekod še manjša in mlajša, kar kaže na to, da se gozd še ni do konca razvil, saj se opuščanje steljnikov spet ni dogajalo tako zelo dolgo nazaj. Sprehodil se vse do vrha griča. Nato sem se vrnil do steljnikov in se odpravil po eni stranski poti še na drugo strani. Tam so steljniki hitreje prešli v hrastovo-gabrov gozd, prehod je bil manj ozek. Vmes pa se je pojavil tudi bukov gozd. Šlo je za manjši fragment, ki sicer ni tako tipičen za to območje, tu pa se je nahajal na senčni legi razgibanega površja na približno severni strani. Bukov gozd je sicer tipičen gozd za višji svet dinarskih planot, v Beli krajini pa je po naravni poti značilen predvsem za severne senčne strani gričev na severni strani, pa tudi v senčnih legah manjših sotesk rek, recimo Kolpe. Na poti po steljnikih sem videl tudi nekaj živalskega sveta. Spreletavalo se je nekaj značilnih sinic in ščinkavcev. Presenetil me je tudi mali detel. Najprej mi ni bilo čisto jasno, za kaj gre, sem si rekel nič posebnega. Potem pa sem pomislil, da ta oglašanje spominja na velikega detla. Ko sem ga videl sem spoznal, da gre za malega detla in si rekel: Butec, zakaj nisi na to pomislil že prej! pot sem mislil prehoditi brez daljnogleda okoli vratu, kar sem tu plačal s tem, da sem zamudil najlepši pogled na detla, ko sem jemal daljnogled iz nahrbtnika. Vseeno sem bil zelo zadovoljen. V gozdu pri steljnikih sem uzrl tudi velikega detla. Večkrat sem videl tudi brgleza, ki mi je res zelo lepa ptica. Znan je po tem, da je sposoben plezati po deblu navzdol. Po steljnikih se je spreletaval tudi eden izmed kačjih pastirjev, verjetno je šlo za eno vrsto peščenca, nad steljniki pa je oprezala tudi kanja. Tudi plazilci me niso pustili na cedilu, saj sem opazil na hitro zelenca, pa še eno drugo vrsto kuščarice. Številčni sta bili tudi zanimivi kobilici kamenosiva skrivalka in rdečekrila raglja, vrsti ščebetulj. Prva ima značilno modro barvo kril, druga pa oranžno rdeča, obe na notranji strani, zato je ta barva lepo vidna, ko kobilica poleti, kar je meni zelo lep prizor. Ko sem se vrnil proti središču steljnikov ob cesti, je sledil premor in malica, potem pa sem se odpravil naprej. V steljnikih je bilo precej vroče. Za nameček sta bila nekaki klopci ob cesti, ki sta bili še najboljši kraj za malico na odprtem, na soncu, vendar me na srečo sonce ne moti, če ni vroče ga imam še zelo rad.

Marindolski steljniki.

Kamenosiva skrivalka na steljnikih.

Breze na steljnikih, levo v ozadju smreke v kotanji.

Hrastovo-gabrov gozd ob steljnikih.

Bukov gozd na senčnem pobočju.

Kačji pastir na steljnikih.

Po malici sem se odpeljal naprej. Cesta je bila hitro spet v gozdu. Vožnja po gozdu je bila prava mala osvežitev. Ko sem prišel do glaven ceste pri vasi Preloka, sem zavil levo nazaj proti Adlešičem. Po nekaj kilometrov vožnje mimo vasi Žuniči sem po pri vasi Miliči zavil desno s ceste. Tam vodi kolovoz do Kolpe. Gre za zelo lepo mesto ob reki, ki se nahaja na koncu večjega okljuka, kjer reka spreminja smer s Z-V proti J-S. Tu je ob reki nekaj strmih napol skalnatih pobočij, ki ustvarjajo manjšo sotesko. Proti Marindolu ob Kolpi pod tem strmim pobočjem vodi lepa pot, na sprehodu po njej se lahko lepo doživi svet ob Kolpi. Zanimivo je da skalno pobočje nikoli ni na obeh straneh hkrati. Najprej je na hrvaški strani, potem pa še na slovenski, ko se na hrvaški že konča, vmes pa reka naredi manjši ovinek. Tokrat sicer nisem prišel daleč po poti ob reki, ker mi je zmanjkalo časa, sem pa dlje prišel spomladi. Predvsem spomladi sem imel tu možnost opazovati veliko metuljev, kačjih pastirjev in ptičev. Najbolj mi je pomladansko odpravo polepšal metulj zorica, eden meni najlepših metuljev, spada med beline. Ima bela krila, katerih robna zunanja polovica na zunanji strani je prelepo oranžno obarvana. Žal pa ta metulj leta večinoma le aprila in maja, zato ga tokrat več nisem imel možnost videti. Je eden mojih spomladanskih simbolov, ki se jih da videti le spomladi. Tokrat sem prehodil le začetni del poti, kasneje pa se sicer pot, ki je na začetku pod skalnim pobočjem precej ozka, malce razširi. V prvem delu poteka skozi bukov gozd, ki sega vse do reke. Kasneje vodi skozi ožji travnat pas ob reki, povsem ob reki pa se razraščajo obvodno grmovje in drevesa, gozd pa je na nasprotni strani. Ko gremo z Miličev proti Kolpi, se sicer vmes pot razcepi na dva dela. Leva pot je označena z manjšim znakom in vodi tja, kamor sem ravnokar opisal. Desna pa vodi do travnika nad okljukom Kolpe. Od tam je zelo lep pogled na skalna pobočja ob Kolpi na obeh straneh in na malce soteskast svet. Tam v bližini leži tudi edini strogi naravni rezervat v Sloveniji, Hrastova loza. Od prej omenjenega travnika vodi širša gozdna pot še naprej v gozd. Vodi skozi gozdni rezervat Marindolska loza. Njen prvotni namen je verjetno za upravljanje s tem gozdnim rezervatom in monitoring. Pot, ki pripelje do Kolpe na okljuku. Blizu reke zavije v smeri toka Kolpe in pripelje do manjšega nanosa peska ob Kolpi. V bližini tega gozdnega rezervata pa leži naravni rezervat Hrastova loza nekako na nasprotni strani okljuka reke. Ko sem našel Marindolsko lozo je bil moj cilj v bistvu najti Hrastovo lozo. Vendar sta ta dva rezervata na nekaterih informativnih tablah in kartah nekak površno označena ali pa je označen le eden od njiju. Tako da me je prvi ob iskanju Hrastove loze pot vodila do Marindolske loze, kasneje pa sem ugotovil, da se le-ta nahaja na nasprotni strani okljuka. Tudi izgled marindolske loze je očitno primeren gozdnemu, ne pa strogemu naravnemu rezervatu. Vendar mi je bilo tu všeč in sem zato teren ponovno opravil tu. Menim, da bi bilo prav, da se lokacijo Hrastove loze povsod kar se da natančno označi, saj gre le za naš edini strogi naravni rezervat in lahko obiskovalci, ki se potikajo po tem območju že vnaprej vedo, kje se nahaja mesto s strogim varstvenim režimom. Kako pa je z označbami tik pred Hrastovo lozo pa še ne znam povedati, saj me obisk še čaka. Sicer se mi zdi, da razen morda domačinov, so tu obiskovalci zelo redki, vendar neveden mimoidoči bi hitro lahko povzročil kako škodo, če opozorila ne bi bila dovolj jasna. Poleg tega tam veljal tudi neka pravila, predvsem v strogem naravnem rezervatu stroga, zato upam, da so vsaj pred rezervatom zadostne označbe. Sta pa na informativnih tablah z zemljevidom Kp Kolpa, ki jih je na tem območju oba rezervata dobro označena. Tudi na območju Marindolske loze raste bukov gozd, sestoj bukev. Da gre za rezervat kaže tudi to, da so drevesa padla sama na tla in tam ostala.

Rahlo soteskasta dolina Kolpe.

Skalno pobočje nad Kolpo na hrvaški strani.

Marindolska loza.

Kolpa pri Marindolski lozi.

Kolpa na zavoju proti Marindolu.

   

Bukov gozd ob poti ob Kolpi.

Prelivanje zelenih barv ob Kolpi.

Ko sem si pogledal to območje ob Kolpi sem se le še odpravil s kolesom nazaj preko Adlešičev proti Črnomlju. Vode mi je zmanjkalo in na koncu sem postal že pošteno žejen. Vendar mi je kolesarjenje kar šlo, ko sem se enkrat ogrel. Še vedno pa sem bil vesel, ko sem prišel Črnomelj, da sem si lahko obnovil zaloge vode, privoščil pa si tudi posladek. Nato je bilo potrebno iti na vlak in odšel sem iz te prelepe dežele domov.

Do prihodnjič, Aljaž